Včasih se znajdem v položaju, ko se mi zdi, da je življenje postalo preveč zapleteno: veliko obveznosti, negotovosti, odnosov in odločitev, pri katerih ne vem več, kaj je zares pomembno. Prav zato me današnja Božja beseda ustavi pri vprašanju, kam je usmerjeno moje življenje. Apostol Pavel me spominja, da moje pravo domovanje ni samo v tem, kar lahko dosežem tukaj in zdaj, ampak da je »naša domovina v nebesih«. To ne pomeni bežanja iz sveta, ampak drugačen pogled nanj. Ko vem, kam grem, lahko drugače hodim po poti, ki jo imam pred seboj. Psalm pa mi daje podobo Jeruzalema, mesta miru, kamor se veselim iti. Tudi moje življenje je romanje: vsak dan se odločam, komu pripadam, čemu dajem svoj čas in kaj ima v meni zadnjo besedo.

Evangelij o nepoštenem oskrbniku je na prvi pogled težaven. Jezus ne hvali njegove nepoštenosti, ampak njegovo preudarnost. Človek se je znašel pred posledicami svojega ravnanja in je končno začel resno razmišljati o prihodnosti. Tu prepoznam nekaj pomembnega zase: tudi jaz lahko dolgo živim, kot da bo vse ostalo enako, potem pa pride trenutek, ko se pokaže, da je treba nekaj spremeniti. Krščanska modrost se začne prav tam, kjer si upam pogledati resničnosti v oči. Ne bežim pred svojo odgovornostjo in se ne skrivam za izgovori. Vprašam se: Kaj v mojem življenju ostaja prazno? Kateri odnos potrebuje mojo pozornost? Kje zapravljam čas? Kaj bi bilo vredno ohraniti, če bi danes moral narediti obračun svojega življenja?

Patristično branje tega evangelija me vodi še globlje: vse, kar imam, mi je zaupano. Moj čas, sposobnosti, denar, delo, odnosi in vpliv niso samo moja last. Sem oskrbnik darov, ki sem jih prejel. Zato vprašanje ni samo, koliko sem pridobil, ampak kaj sem s tem naredil za drugega. Kristus me osvobaja logike, po kateri je uspešen človek tisti, ki ima čim več zase. Prava modrost je v tem, da znam iz svojega življenja narediti dar. Ko se zaprem vase, se tudi moje dobrine počasi spremenijo v breme. Ko jih začnem deliti, postanejo sredstvo občestva.

To lahko zelo preprosto doživim danes. Nekdo ima zahtevno službo, doma pa ga čaka družina. Ves dan rešuje probleme drugih ljudi, zvečer pa nima več potrpežljivosti za ženo in otroke. Lahko si reče: »Saj delam za družino.« Toda morda odkrije, da družina ne potrebuje samo njegovega zaslužka, ampak predvsem njega. Zato začne drugače razporejati svoj čas: odloži telefon, posluša ženo, se z otrokom usede za mizo, morda sprejme tudi odločitev, da ne bo sprejel vsake dodatne obveznosti. Nič spektakularnega se ni zgodilo, vendar je začel modreje upravljati z darom svojega življenja.

Ko se pri evharistiji srečujem s Kristusom, ki se daje Očetu in meni, se razkriva prav ta skrivnost. Kristus ne živi zase. Njegovo življenje je dar. V evharistiji sprejemam življenje, ki je bilo izročeno za druge. Zato tudi jaz svojo prihodnost težko gradim samo okoli vprašanja: »Kaj bom imel?« Bolj resnično vprašanje postaja: »Komu lahko podarim to, kar mi je Bog zaupal?« Pri tem mi Sveti Duh odpira oči za konkretne ljudi in konkretne trenutke. Ne daje mi samo lepih misli o življenju, ampak me vodi v odločitve, v katerih se moja vera spremeni v dejanje.

Pavel me zato vabi, naj ostanem trden v Gospodu. Ne zato, ker bi bilo življenje vedno lahko, ampak ker vem, komu pripadam in kam grem. Ko pridejo politične napetosti, družbene delitve, negotovost glede prihodnosti ali razočaranje nad ljudmi, lahko tudi jaz hitro postanem človek, ki samo kritizira in išče krivce. Evangelij pa me vrača k moji odgovornosti. Ne morem urediti vsega sveta, lahko pa danes drugače živim svoj del sveta. Lahko sem pravičen pri svojem delu, zvest v zakonu, prisoten kot oče, pošten v svojih odnosih in pripravljen pomagati človeku, ki je ob meni.

Ob koncu dneva si lahko zastavim zelo preprosto vprašanje: če bi danes moral narediti obračun svojega življenja, kaj bi pokazal kot znamenje, da sem živel za nekaj večjega od sebe? Morda odgovor ne bo v velikih dosežkih. Morda bo v človeku, ki sem ga poslušal, v odpuščanju, ki sem ga podaril, v času, ki sem ga namenil družini, ali v odločitvi, pri kateri sem izbral dobro, čeprav mi ni prineslo koristi. Tam postaja moje življenje podobno Kristusovemu življenju: ne življenje, ki se oklepa sebe, ampak življenje, ki se po delovanju Svetega Duha podarja. In prav takšno življenje že tukaj na zemlji okuša tisto domovino, o kateri govori Pavel.