Včasih se šele takrat, ko se znajdem v pomanjkanju, pokaže, na čem zares stojim. Apostol Pavel govori iz zelo osebne izkušnje: zna živeti v obilju in zna živeti v pomanjkanju, zna biti sit in zna biti lačen. Njegova trdnost ni v tem, da bi imel vedno dovolj, ampak v Kristusu, ki mu daje moč. To je zame pomembna razlika. Če svojo varnost gradim na denarju, uspehu, priznanju ali nadzoru, bom hitro postal nemiren. Če pa svoje življenje sprejemam kot dar in ga izročam Bogu, lahko tudi v negotovosti ostanem svoboden. Pavel ne govori o brezbrižnosti, ampak o notranji svobodi človeka, ki ve, komu pripada.

Psalm me ob tem spomni na človeka, ki je usmiljen, dobrohoten in velikodušen. Tak človek se ne oklepa tega, kar ima, ampak zna deliti. Prav tukaj se srečata Pavel in Jezusov evangelij. Jezus pravi: »Naredite si prijatelje z nepravičnim mamonom.« Ne hvali nepoštenosti, ampak me postavlja pred vprašanje, kako uporabljam materialne dobrine, ki so mi zaupane. Denar je lahko sredstvo služenja ali pa gospodar mojega srca. Lahko mi pomaga graditi odnose in skupnost, lahko pa me zapre v nenehno računanje, primerjanje in strah pred izgubo.

Ko Jezus pravi, da ne morem služiti Bogu in mamonu, me pravzaprav vabi k notranji enovitosti. Ne gre samo za denar. »Mamon« lahko postane vse, na kar se začnem opirati bolj kakor na Boga: položaj, ugled, vpliv, kariera, materialna varnost, celo moje predstave o tem, kako bi morali drugi živeti. Takrat nekaj drugega počasi zasede mesto, ki pripada Bogu. Sveti Duh pa me vodi v svobodo. Pomaga mi razlikovati med tem, kar imam, in tem, kar me ima v oblasti. Ko mu dovoljujem delovati, lahko denar, delo in sposobnosti znova postanejo darovi, s katerimi služim življenju.

To se lahko zelo konkretno pokaže v običajnem življenju. Mož ima dobro službo in želi družini zagotoviti čim več. Sprejema nadure, dodatne projekte in vedno nove obveznosti. Njegov namen je dober, vendar nekega dne ugotovi, da ima zaradi vsega tega vse manj časa za ženo, otroke in Boga. Zunaj je videti uspešen, znotraj pa postaja utrujen in prazen. V nekem trenutku se ustavi in se vpraša: »Ali jaz uporabljam svoje delo za dobro družine ali je delo začelo uporabljati mene?« Takšno vprašanje lahko postane začetek svobode. Morda ne bo takoj spremenil službe, lahko pa spremeni odnos do nje, postavi mejo, najde čas za družino in znova uredi svoje prioritete.

Pri evharistiji se srečujem s Kristusom, ki je popolnoma svoboden človek. Ni človek, ki bi si želel nekaj prilastiti, ampak tisti, ki se podarja. Njegovo življenje je nasprotje logiki »kaj bom dobil zase«. Ko sprejemam evharistični kruh, prejemam Kristusa, ki me vabi v isto logiko darovanja. Zato se pri maši ne srečujem samo z nečim, kar me potolaži, ampak z življenjem, ki me želi preoblikovati. Sveti Duh me iz notranjosti odpira za drugega in mi pomaga, da to, kar imam, uporabljam za ljubezen.

Pavel pravi: »Moj Bog bo po svojem bogastvu v veličastvu v Kristusu Jezusu potešil vse vaše potrebe.« To mi daje mir, vendar ne pomeni obljube življenja brez težav. Pomeni nekaj globljega: moje življenje ni prepuščeno naključju in moja vrednost ni odvisna od tega, koliko imam. Lahko živim odgovorno, delam pošteno, skrbim za svoje bližnje in obenem svoje srce izročam Bogu. Takrat denar ostane sredstvo, ne gospodar.

Današnje razmere me pri tem še posebej vabijo k treznosti. V času, ko se veliko govori o življenjskih stroških, stanovanjskih težavah, gospodarski negotovosti in hkrati o velikih razlikah med ljudmi, je zelo lahko pasti v primerjanje, zavist ali strah. Tudi javno življenje lahko človeka hitro potegne v logiko »naših« in »njihovih«, v kateri se vse meri po koristi in moči. Evangelij pa me vrača k osebni odgovornosti: kakšen človek sem jaz? Ali lahko človek ob meni začuti, da bogastvo ni moj bog? Ali znam biti pravičen, velikodušen in zvest tudi takrat, ko se mi to ne izplača?

Danes si zato želim predvsem eno: da bi bil svoboden. Svoboden od potrebe, da imam vedno več, svoboden od strahu, da bom izgubil svojo vrednost, in svoboden od želje, da bi svoje življenje primerjal z življenjem drugih. Želim si, da bi Sveti Duh prečistil moj odnos do denarja, dela in uspeha ter me pripeljal k preprostosti srca. Potem lahko skupaj s Pavlom rečem, da sem našel moč v Kristusu, ne glede na okoliščine. In ko se pri evharistiji znova hranim s Kristusom, lahko tudi sam postajam človek, ki zna sprejeti, zahvaliti se in podariti.