Božja beseda mi danes razkriva, da Bog želi prebivati v meni in po meni prinašati življenje. Prerok Ezekijel opisuje vodo, ki izvira iz svetišča in oživlja vse, česar se dotakne. To je podoba Svetega Duha, ki iz Božje navzočnosti priteka v naše življenje. Kjer je bilo vse izsušeno, lahko znova vzklije življenje; kjer so odnosi ranjeni, lahko zraste odpuščanje; kjer sem izgubil upanje, se lahko odpre nova pot.

Pavel me spomni: »Vi ste Božja zgradba« in »Božji tempelj ste.« Pri krstu sem postal prostor Božje navzočnosti. Moje življenje zato ni več samo moj osebni projekt, ampak dar, v katerem želi Bog prebivati. Sveti Duh v meni gradi nekaj, česar sam ne morem ustvariti: občestvo s Kristusom in z ljudmi. Temelj te zgradbe je Jezus Kristus.

V evangeliju Jezus očisti tempelj in pove, da bo tempelj njegovega telesa po treh dneh znova postavljen. Govori o svoji smrti in vstajenju. On je resnični tempelj, v katerem se človek srečuje z Očetom. Zato lahko tudi sam vprašam: kaj v meni zaseda prostor, ki pripada Bogu? Morda skrb za uspeh, zamere, neprestano preračunavanje ali potreba po priznanju. Ko se po službi vrnem domov in svojo utrujenost stresam na najbližje, ko mladi sodelavec potrebuje pomoč, pa ga odpravim, ali ko starejši človek zaradi počasnosti postane tarča nestrpnosti, se pokaže, koliko prostora je v meni za Kristusovo ljubezen.

Pri evharistiji se srečujem z vstalim Kristusom, živim templjem. On se mi podarja, da bi tudi moje življenje postajalo dar. Sveti Duh me povezuje z njim in iz nas, kljub različnosti in slabostim, gradi živo občestvo Cerkve. Evharistija tako nadaljuje življenje, ki sem ga prejel pri krstu, in ga prinaša v moje vsakdanje odnose.

Gospod Jezus, ti si tempelj, v katerem prebiva polnost Božjega življenja. Očisti moje srce in v njem naredi prostor svojemu Duhu. Naj iz krstnega daru in evharističnega občestva rastejo odnosi, v katerih bodo drugi lahko okušali tvojo bližino in življenje.