Večkrat se zalotim, kako v svojem vsakdanu preveč pozornosti posvečam »vratom svojega templja«, notranjost pa puščam v razmetanem stanju. Solomon se sprašuje, ali Bog sploh lahko prebiva na zemlji, saj ga nebesa ne morejo obseči – a vendar prosi, naj bo Njegovo oko bdi nad to hišo. Moja hiša, moj tempelj, je moje srce, a v njem je zadnje čase preveč »tradicije starih« in premalo žive prisotnosti.

Danes sem ujel sebe, ko sem prebiral novice o vseh delitvah in moralnih krizah v svetu. V sebi sem čutil tisto farizejsko vzvišenost: »Jaz vem, kaj je prav, jaz se držim pravil, jaz nisem takšen kot tisti na drugi strani.« Moje roke so bile v prenesenem pomenu »umite« – vse je izgledalo čisto, moj zunanji nastop je bil brezhiben, krščanski, celo plemenit. Toda ko sem se za hip ustavil in v skladu s Filokalijo zaznal svoje mislim, sem v svojem srcu odkril nekaj povsem drugega. Pod to čisto površino je brbotal gnev, obsojanje in popolna odsotnost ljubezni.

Spomnil sem se primera izpred nekaj dni. Kolegu, ki se je znašel v težavah, sem preko sporočila poslal nekaj spodbudnih, skoraj »pobožnih« besed. Izgledalo je kot dar Bogu, kot moj osebni »korban«. A v resnici sem to naredil le zato, da bi se sam počutil bolje in da bi ohranil podobo nekoga, ki mu je mar, medtem ko sem v mislih že nestrpno preklapljal na svoja opravila, ne da bi mu zares namenil trenutek iskrene pozornosti ali molitve. Moje ustnice so ga častile, moje srce pa je bilo daleč stran, zaposleno z lastnim egom.

Filokalijski očetje pravijo, da Bog ne gleda na to, kako pogosto si umivamo roke, ampak kako čisto je ognjišče našega srca. Solomonova molitev me spominja, da Bog ne prebiva v zidovih, ki jih gradim iz svojih »dobrih del« ali strogih pravil, če v teh zidovih ni ponižnosti. V tem norem svetu, kjer je vse usmerjeno v zunanji videz, profil in »všečke«, se poskušam vrniti k Salomonovemu vprašanju: »Ali bo Bog zares prebival na zemlji?« Bog ne prebiva v mojih idealnih teorijah, ampak v prostoru, ki se odpre, ko neham častiti svoje lastne tradicije in si priznam, da so moji notranji vrči pogosto umazani od napuha. Namesto da bi porabil vso energijo za to, kako me vidijo drugi, raje prosim za milost, da bi moje srce vsaj za hip postalo tisto dvorišče iz psalma, kjer je en dan vreden več kot tisoč drugih. V svetu, ki vpije po zunanji pravičnosti, jaz danes tiho prosim za notranjo resnico – tam, kjer ni občinstva, kjer je samo On.