Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,17-19)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel. Kajti resnično, povem vam: Dokler ne preide nebo in zemlja, ne bo prešla ne ena črka ali ena pičica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil katero teh najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo spolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu.

Ena naših najglobljih želja ali hrepenenj je svoboda. Hrepenenje po svobodi je posledica našega resničnega dostojanstva in poklicanosti. Vse to pa lahko narobe razumemo in si narobe razlagamo. Svobodo lahko razumemo tako, da nas v resnici vodi v suženjstvo. Ko poskušamo početi vse kar se nam zahoče, vse v kar nas silijo naši nagoni in teženja, tudi hudobna, izgubljamo sebe in svojo človeško poklicanost in dostojanstvo. Svoboda postane izgovor (zagrinjalo) za prikrivanje naše hudobije (1 Pt 2,16).

Jezus je svojim učencem obljubil svobodo. »Če boste ostali zvesti moji besedi, boste spoznali resnico, in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,31). Sv. Pavel pa kliče: »Kristus nas je osvobodil, da bi ostali svobodni. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.« (Gal 5,1). Drugi novozavezni odlomki pa vztrajajo pri pokorščini in zvestobi postavi. Na prvi pogled sta si obe priporočili v nasprotju. Pavel je razglašal konec postave, Jezus pa pravi, da ni prišel ukinit postave, ampak jo je prišel dopolnit do najmanjše podrobnosti.

Jezus nam hoče dati resnično svobodo. Svoboden sem, če živim v ljubezni. Če hočem živeti v ljubezni, se moram naučiti poslušnosti. V poslušnosti najdem resnico ljubezni in resnično svobodo. Zato Kristus vztraja, da ni prišel ukiniti, ampak dopolniti postavo. Resnične svobode ne dosežem tako, da se izognem postavi, ampak da se spustim v njene globine.

Kmalu bomo povabljeni v doživljanje Jezusovega trpljenja. To je čas v katerem se je Jezus naučil poslušnosti (pokorščine) iz tega kar je trpel (Heb 5,8). Postal je popolnoma svoboden človek vstajenja. »Jaz ljubim Očeta in vedno vršim njegovo voljo«. Zaradi tega Jezus sprejme trpljenje in po poslušnosti do smrti na križu dopolni in izpolni postavo.

Jezus hoče, da se danes postava uresniči tudi v nas. Prav to on sam s svojo močjo uresničuje v nas, če se v moči Duha, ki smo ga prejeli, odpremo njegovemu daru. Ni nam dal duha suženjstva, ampak duha sinov in hčera, duha svobode. Tedaj Očetova volja postane naša hrana, kakor je bila Jezusova hrana. Ko spolnjujemo Očetovo voljo tudi mi rastemo v svobodi. Biti svoboden pomeni, da svobodno uresničujem tisto, za kar sem bil ustvarjen in kar je bilo vame položeno, da bi izpolnil in odživel. Mnogi, ki iščejo svobodo, postanejo še bolj sužnji. Med tem kar smo in med tem kar bi radi bili zazeva ogromen prepad. Zakaj? Ker dojemamo svobodo v nasprotju s svojo najglobljo resničnostjo. Jezus nas nauči pot resnične svobode. To je pot poslušnosti iz ljubezni, ki nas osvobaja postave greha in smrti.

Bog si za nas želi svobode božjih sinov in hčera. Zato nas je ustvaril. To nam podarja postava Duha, ki ga je po Jezusu izročil tudi nam. Resnično veselje najdemo le, ko se svobodno podarjamo njegovi ljubezni, tako kot se on nam. Ljubi in delaj kar hočeš. Ljubi in položi svojo voljo v voljo drugega, prav zaradi tega, ker ga ljubiš. Ne to kar jaz hočem, ampak kar ti. To je pot resnične krščanske svobode. To je novost vstajenja.