V berilih četrtega velikonočnega tedna se prepleta globoka drama med človeškim zapiranjem in božansko prostranostjo. Ko premišljujem ob besedah Apostolskih del, kjer se oznanilo sooča z zavistjo tistih, ki želijo monopol nad resnico, se v meni prebuja misel na pojmovanje osebe kot odnosa. Za krščansko bivanje ni nič bolj uničujočega kot samozadostnost – tista tragična drža, ko svojo identiteto gradim na izključevanju drugega, namesto na darovanju.

V Janezovem evangeliju me nagovarja Kristusov odgovor Filipu: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« To ni le teološka trditev, ampak klic k evharističnemu načinu bivanja. Zavedam se, da Bog ni oddaljena ideja, temveč Obraz, ki se mi razodeva v obrazu bližnjega. Filokalija me vabi k »treznosti duha« (nepsis), da bi v vsakem človeku prepoznal logotip božje prisotnosti.

V slovenskem družbenopolitičnem prostoru zaznavam globoko stisko, ki izvira iz nenehnega drobljenja in polarizacije. Mislim, da smo se ujeli v past »biološkega bivanja«, kjer drug v drugem ne prepoznavamo brata, temveč nasprotnika ali zgolj oviro pri uresničevanju lastnih interesov.

Ob tisočih upokojencih, ki sredi Ljubljane ali v tišini svojih blokov preštevajo zadnje evre za položnice, medtem ko se družba ukvarja z ideološkimi boji, zaznavam klic k sočutju. Ko vidim starejšo gospo, ki v trgovini odloži kruh, ker je postal predrag, se zavedam, da Filipovo vprašanje »Pokaži nam Očeta« danes pomeni: »Pokaži mi ljubezen v dejanju.« Bog se ne razodeva v teorijah o gospodarski rasti, temveč v moji pripravljenosti, da stopim iz svojega udobja in konkretno pomagam tistemu, ki ga je sistem spregledal.

V trenutnih razmerah, ko se v Sloveniji soočamo s krizo v zdravstvu in dolgimi čakalnimi dobami in korupcijo, se zavedam, kako krhka je naša medsebojna povezanost. Stiska staršev, ki trepetajo za zdravje svojih otrok, ali bolnikov, ki čakajo na diagnozo, je prostor, kjer se uresničuje Kristusova obljuba, da bomo »delali še večja dela«. Mislim, da ta »večja dela« niso tehnološki čudeži, temveč vrnitev osebnega dostojanstva v sisteme, ki so postali brezosebni stroji. V zdravniku ali uradniku ne iščem le funkcije, ampak osebo, in da sam postanem oseba, ki v slovenski prostor prinaša mir, namesto razdora.

Zavedam se, da je moja krščanska svoboda v tem, da ljubim brez pogojevanja, prav tako kot so se apostoli z radostjo in Svetim Duhom obrnili k poganom, ko so bila vrata njihove lastne skupnosti zaprta. V tej odprtosti srca zaznavam edino pot iz slovenske turobnosti v svetlobo vstajenja. Če moreš moli z menoj:

"Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, ki si Filipu razodel, da je v tvojem obličju skrit Oče, prosim te za slovenski narod. K tebi se obračam z zavedanjem vseh tistih tihih stisk, ki jih v naši deželi ne ujamejo kamere, a jih tvoj ljubeči pogled objema vsak trenutek.

Zaznavam težo osamljenosti tisočih upokojencev v naših mestih in odročnih vaseh. Mislim na tisto starejšo gospo, ki sem jo srečal v trgovini, ko je s tresočo roko odložila kos kruha, ker so cene prerasle njeno skromno pokojnino. Gospod, v njeni stiski prepoznavam tvoje trpljenje. Prosim te, omehčaj naša srca, da ne bomo drug drugemu le biološki osebki v statistiki, temveč osebe, ki znajo deliti tisto malo, kar imajo, da nihče ne bi ostal lačen dostojanstva.

Zavedam se globoke utrujenosti staršev, ki v slovenskem zdravstvenem sistemu trepetajo pred zaprtimi vrati ambulant, ko zbolijo njihovi otroci. Mislim na tiste, ki v dolgih čakalnih dobah izgubljajo upanje, in na zdravstvene delavce, ki pod težo sistema postajajo zgolj številke. Gospod, vrni nam kulturo osebe, naj slovenska družba postane prostor srečanja, kjer zdravnik v bolniku zazna tvoj obraz in bolnik v zdravniku tvoje usmiljenje.

Prosim te za naše politične voditelje in vse, ki oblikujejo slovenski javni prostor. Zaznavam tisti strup polarizacije, ki nas razdvaja na "naše" in "vaše", na "leve" in "desne". Mislim, da je to naše največje suženjstvo. Podari nam krščansko treznost duha, da bi znali prisluhniti drugemu brez vnaprejšnje obsodbe. Naj v slovenskem parlamentu in na naših ulicah zaznamo, da resnica ni ideologija, ki jo moramo vsiliti, temveč Oseba, ki nas vabi v odnos.

Zavedam se stiske mladih, ki si v Sloveniji težko ustvarijo dom in v negotovosti odlašajo s starševstvom. Mislim na njihovo tesnobo pred prihodnostjo. Gospod, bodi njihova pot, resnica in življenje. Naj v nas najdejo varno zavetje in zgled skupnosti, ki ne temelji na izključevanju, temveč na tisti velikonočni radosti, ki so jo čutili apostoli, ko so oznanjali tvojo neskončno ljubezen.

Gospod, naj se v našem slovenskem narodu pretrga zagrinjalo sovraštva in nezaupanja. Zavedam se, da je moja osebna preobrazba začetek preobrazbe mojega naroda. Pomagaj mi, da bom v vsakem Slovencu, ne glede na njegovo prepričanje, zaznal svojega brata in tvojo podobo. Amen."