Skupina mladih v težavah z odnosom do cerkve kljub pritiskom družbe ostaja vernih. Kot Peter, ki kljub dvomom drugih ostane, ti mladi odkrijejo, da Kristusova beseda daje globok pomen, čeprav ni vedno lahko slediti ji.

V Apostolskih delih Cerkev doživlja čas miru in okrevanja, kjer Peter z močjo vstalega Kristusa ozdravi Enejo in obudi Tabito (Apd 9,34.40). Te zgodbe kažejo, da kjer se Kristusova prisotnost kaže po vernikih, bolezen in smrt nimata več zadnje besede. Psalm odmeva s hvaležnim odzivom: »Kaj naj povrnem Gospodu za vse njegove dobrote?«. Izraža vero, ki se odziva z življenjem posvečenim Bogu.

V evangeliju številni učenci odidejo, ker Jezusove besede o jedi njegovega telesa zanje postanejo preveč zahtevne (Jn 6,66). A Peter v imenu dvanajsterih ostane z besedami: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,68). Jezus ne mehča svojega sporočila – kljub odhodu mnogih razkriva, da prava vera ni v razumevanju vsega, temveč v zaupanju Tistemu, ki je »Božji maziljenec« (Jn 6,69).

Petrovo ozdravljanje, psalmistova hvaležnost in učenci na razpotju razkrivajo: vera ni vedno razumljiva, a vedno prinaša življenje. Jezus ne prilagaja resnice, ampak vabi k preskušeni veri, ki kljub dvomom reče »Da«. Kakor je Tabitina smrt postala priložnost za pričevanje, tako naše stiske postajajo prostor, kjer Kristusova moč zasije. V svetu, ki išče hitre odgovore, Petrova beseda še vedno odmeva: »Ti imaš besede večnega življenja« – ključ, ki odpira vrata upanju sredi vseh vprašanj.