V četrtek petega velikonočnega tedna sem vabljen v bivanjsko širino, ki je svoboda vsakega izmed nas v odnosu. V Apostolskih delih odmeva prelomni trenutek v Jeruzalemu, ko se meja med "izvoljenimi" in "pogani" sesuje pod težo Svetega Duha. To ni zgolj administrativna odločitev prve Cerkve, temveč ontološki premik: Bog ne išče izpolnjevanja zakona, ampak srce, ki v svoji drugosti vstopa v koinonio – v skupno bivanje. Filokalija ob tem usmerja mojo pozornost v notranje očiščenje, kjer se sili in nadvladi odpovem v korist ljubezni.

V Janezovem evangeliju odmeva Kristusov klic: »Ostanite v moji ljubezni.« Ta "ostati" ni pasivno čakanje, ampak nenehno darovanje svoje biološke volje, da bi v meni lahko zaživela eshatološka radost. Ta radost, ki jo Jezus obljublja, je sad popolne pripadnosti Očetu, kjer nobena zunanja okoliščina nima moči nad notranjim mirom. Psalm pa me vabi, naj »povem med narodi: Gospod kraljuje«, kar v današnjem svetu pomeni pričevati o resnici, ki je večja od vseh političnih sistemov.

Slovenski vsakdan doživljam kot prostor, kjer so "zakoni" in "predpisi" pogosto zlorabljeni za utišanje človeka, medtem ko se resnična pravičnost umika interesom elit. Po izkušnjah s političnimi manipulacijami, ki v slovenskem narodu puščajo globoko nezaupanje in občutek drugorazrednosti, postaja vztrajanje v Kristusovi ljubezni radikalno dejanje upora.

Pomislim na mater samohranilko v enem izmed slovenskih mest, ki se sredi drastičnih podražitev sooča z birokratskim hladom socialnih uradov. Njena stiska je v tem, da je za sistem zgolj številka, vloga, ki ne ustreza točno določenim kvadratkom. Njeno vstajenje prepoznam v tistem trenutku, ko se sosedje odločijo, da bodo zanjo postali "Cerkev" – ko brez vprašanj o njenih prepričanjih ali preteklosti stopijo skupaj in ji pomagajo. Tam se zakon umakne življenju.

V Sloveniji, kjer se zdi, da so volitve in demokratični procesi postali orodje za uveljavljanje volje peščice nad večino, se v meni prebuja Pavlova drža iz Jeruzalema. On se ni ustrašil tradicije, ki je izključevala, ampak je pričeval za Boga, ki "pozna srca". Ko v javnem prostoru kljub pritiskom in medijskemu linču vztrajam pri resnici in ne dopustim, da bi mi vsilili sovraštvo do tistih, ki so me morda s svojo politično močjo prevarali, takrat "ostajam v Njegovi ljubezni". To je pot, ki ne išče maščevanja, temveč preobraža slovensko turobnost v prostor eshatološke svobode.

Biti kristjan v današnji Sloveniji pomeni zavestno odkloniti vlogo žrtve sistema in sprejeti vlogo sina ali hčere Boga. Moja radost ni odvisna od tega, kdo sedi v vladnih palačah, temveč od tega, komu pripada moje srce. Ko sredi nepravičnih družbenih razmer ohranjam treznost duha in spoštljiv odnos do vsakega človeka, v slovensko zemljo sejem seme novega Jeruzalema, kjer kraljuje Resnica, ne pa moč goljufije.