Sredi petega velikonočnega tedna se za nas razpira skrivnost vinske trte in mladik. To ni le prispodoba o rasti, temveč vstop v evharistično ontologijo: moja bit sploh ne obstaja zunaj odnosa. Če sem mladika, odrezana od trte, se moje bivanje sesuje v ničen biološki obstoj, ki hlasta po preživetju, namesto da bi rodil sadove večnosti. Filokalija me ob tem vabi k očiščenju uma, da bi v vsakem rezu vinogradnika prepoznal priložnost za globljo zakoreninjenost v Kristusu.

Apostolska dela razkrivajo prvo veliko cerkveno napetost – poskus, da bi vero vklenili v stare predpise in postave. Ta nagon po nadzoru in izključevanju tistih, ki ne ustrezajo našim kalupom, je v resnici strah pred svobodo Duha. Za to boleznijo boluje skoraj vsaka generacija kristjanov, še posebej klerikov. Iz psalma odmeva radost ob vstopu v Jeruzalem, v mesto, ki je »trdno sezidano«, kar pomeni bivanje v občestvu (koinonia), kjer raznolikost ne razbija enotnosti, ampak jo dopolnjuje.

Slovenski prostor v tem času prežema globoka utrujenost. Po izkušnjah s političnimi procesi, ki v marsikom vzbujajo občutek nemoči in prevaranosti, se v slovensko dušo naseli cinizem. To je strup, ki mladiko ločuje od trte.

Mladi diplomant, ki sredi Ljubljane kljub trudu ne pride do dostojnega stanovanja ali zaposlitve brez ustreznih »povezav«, razmišlja, da bi šel v tujino. Njegova stiska ni le finančna, temveč bivanjska; počuti se kot mladika, ki jo sistem nenehno odrezuje, še preden bi lahko obrodila sad. Njegov upor proti nepravičnosti je krik po resnični trti, ki bi mu dajala življenjsko moč, ne pa ga zgolj izkoriščala.

V Sloveniji se zdi, da so »postavo«, o kateri teče beseda v Apostolskih delih, nadomestila ideološka izključevanja. Ko se v javnem prostoru vsaka drugačnost kaznuje z utišanjem ali diskreditacijo, slovensko občestvo postaja nerodovitno. V takšnih razmerah je bivanje v Kristusu edini upor, ki šteje. Ne upor s silo, temveč upor z vztrajanjem v ljubezni in resnici, ki ne prihaja iz političnih programov, ampak iz soka vinske trte.

Biti kristjan v Sloveniji danes pomeni postati prostor, kjer se konča sovraštvo. Ko sosedu, ki je na drugi strani ideološkega brega, ponudim roko ali pomoč, uresničujem tisto »očiščenje«, o katerem govori evangelij. Moja rodovitnost ni v zmagi na volitvah, temveč v zmožnosti, da sredi razdeljenega naroda ohranjam mirno srce, ki se ne pusti ločiti od Izvira.