Danes se besede apostola Pavla o »mnogih stiskah« prepletajo s Kristusovo obljubo miru. Vstopam v prostor, kjer se teologija dotika gole zemlje. Ob branju Apostolskih del, kjer Pavel po kamnanju in navidezni smrti ponovno vstane, da bi utrjeval srca učencev, občutim težo bivanja v svetu, ki resnico pogosto poskuša zadušiti s silo. Krščanska identiteta ne izvira iz biološkega preživetja ali politične moči, temveč iz eshatološke svobode – iz dejstva, da sem oseba le v kolikor sem v odnosu z Vstalim.

V Janezovem evangeliju odmeva dar miru, ki ga svet ne more dati. To ni mir, ki bi temeljil na odsotnosti konfliktov ali na uspešnih družbenih pogodbah. Je mir, ki prebiva v globini srca, medtem ko se zunaj morda vse podira. Filokalična tradicija me vabi, da bi sredi hrupa sveta ohranil notranje svetišče, kjer kraljuje Kristus.

Trenutne razmere v slovenskem prostoru doživljam kot globoko duhovno in moralno preizkušnjo. Občutek izigranosti po volitvah, ki v srcih mnogih običajnih ljudi puščajo grenak priokus prevare in sistemske krivice, ustvarja ozračje kolektivne tesnobe.

Opazujem starejšega moža na slovenskem podeželju, ki je vse življenje pošteno delal, zdaj pa ob poročilih o volilnih nepravilnostih in političnih kupčijah zre v svoje žuljave roke. Njegov molk je krik tisočih, ki čutijo, da je njihov glas utišan s prevaro. V tem trenutku se zanj velika noč zdi daleč, stiska pa neizprosna. Njegov mir je ogrožen, ker se je svet, ki mu je zaupal, izkazal za lažnivega.

Stanje v Sloveniji, kjer se zdi, da so demokratični procesi postali le fasada za ohranjanje moči privilegiranih elit, me sili k radikalnemu krščanskemu upanju. Ko se soočam z dejstvom, da je bila volja naroda morda pogoljufana, se oprijemljem Pavlove drže: on se ni ustavil ob kamnih, ki so leteli vanj, ampak je vstal in šel naprej. Mir, ki ga prejemam od Kristusa, mi omogoča, da kljub politični ugrabljenosti institucij ne zapadem v uničujoče sovraštvo ali apatijo.

Občestvo (koinonia) v teh razmerah postaja edini prostor resnične svobode. Ko se sosedje v slovenski vasi ali župniji povežejo v pristni solidarnosti – ne zaradi političnih obljub, temveč zaradi Kristusove ljubezni – takrat se uresničuje obljuba o miru, ki ga svet ne more uničiti. To je prehod iz biološkega obupa v bivanje, ki se napaja iz večnosti, kjer noben goljufiv sistem nima zadnje besede.