Ko slišim: »Vrni se, Izrael, h Gospodu,« začutim, da to ni klic od daleč, ampak od znotraj. Kot tih premik srca, ki me vabi nazaj iz razpršenosti v preprostost. Prerok ne zahteva popolnosti, ampak vrnitev. Očetje bi rekli: začetek je vedno majhen obrat srca, komaj opazen, a resničen.

Psalm mi položi na ustnice besede, ki jih sam včasih ne najdem: »Čisto srce mi ustvari.« Ne kot zahtevo, ampak kot prošnjo, ki že nosi v sebi upanje. Ker vem, da tega ne morem storiti sam. Sveti Duh, v katerega sem bil potopljen ob krstu, deluje prav tam, kjer jaz obstanem: kot voda, ki umiva; kot ogenj, ki prečisti; kot dih, ki znova oživi.

Jezus pa govori o poti, ki ni lahka: o napetostih, nerazumevanju, celo zavrnitvi. A hkrati pravi, naj ne skrbimo, kaj bomo govorili — Duh bo govoril v nas. To me pomiri: nisem sam niti takrat, ko ne vem, kako naprej.

Spominjam se trenutka v svojem vsakdanjiku, ko sem nekoga nehote prizadel z besedami. Sprva sem se branil v sebi, iskal razlage, zakaj ni tako hudo. A miru ni bilo. In potem sem naredil majhen korak: priznal sem, brez olepševanja. Odpuščanje ni prišlo kot nagrada, ampak kot dar, ki me je razbremenil. V meni se je nekaj odprlo — kot da bi svež zrak vstopil v zaprt prostor. Odnos se ni čudežno popolnoma uredil, a postal je bolj resničen. To je bila preobrazba, tiha, a živa.

Počasi odkrivam, da vrnitev k Bogu ni enkratno dejanje, ampak pot, ki se ponavlja. In Sveti Duh jo spremlja z mnogimi odtenki: včasih kot rahla bolečina, ki me zbudi; včasih kot nežnost, ki me sprejme; včasih kot pogum, da naredim korak, ki se mu izogibam.

Ne želim več bežati pred tem klicem. Dovolj je, da se vračam — preprosto, iskreno. In prav v tem vračanju že diha novo življenje, ki ga ne ustvarjam jaz, ampak se mi podarja znova in znova.