Današnji evangelij me vedno znova preseneti. Jezus ne govori o ljudeh, ki jih je lahko ljubiti, ampak o sovražnikih, o tistih, ki ranijo, zavračajo ali ne razumejo. Če bi ostal samo pri svojih močeh, bi se mi te besede zdele skoraj nedosegljive. Potem pa se spomnim, da Jezus nikoli ne vabi v življenje, ki bi ga človek ustvaril sam. Podarja tudi Duha, ki počasi spreminja srce.

Apostol Pavel danes zapiše, da »spoznanje napihuje, ljubezen pa zida«. Ta stavek me pogosto spremlja. Lahko poznam veliko o veri, o Svetem pismu in o teologiji, pa vendar moje srce ostane trdo. Sveti Duh ne napolni najprej moje glave, ampak moje srce. Njegova modrost se prepozna po tem, da postajam bolj potrpežljiv, bolj blag in bolj sposoben videti človeka pred seboj.

Psalm pravi: »Preiskal si me, Gospod, in me poznaš.« Kako osvobajajoče je vedeti, da me Bog pozna do dna in se me ne ustraši. Ničesar mu ni treba razlagati. Pozna moje svetle strani in moje sence. Prav zato mi ni treba živeti za videz. Pred njim sem lahko resničen.

Pred časom sem bral o mladi sodnici, ki je vodila postopek proti mladoletniku, obtoženemu več tatvin. Med pogovorom je izvedela, da fant že več let živi brez starševske podpore in da je praktično odraščal sam. Zločina ni opravičevala, vendar je poleg kazni poskrbela tudi za vključitev v program izobraževanja in spremljanja. Nekaj let pozneje ji je ta isti mladenič poslal pismo. Napisal je: »Prvič sem imel občutek, da nekdo vidi več kot samo mojo napako.« To pismo me je ganilo. Pravičnost in usmiljenje se nista izključevala. Srečala sta se v pogledu, ki ni izgubil človeka.

Takšen pogled prepoznam v Jezusu. Ljubi resnico, vendar človeka nikoli ne skrči na njegov greh. Sveti Duh tudi meni podarja takšne oči. Počasi me osvobaja hitrih sodb in odpira prostor za sočutje. Ne zato, ker bi bilo zlo nepomembno, ampak ker je človek vedno večji od svojega padca.

Evharistija je šola takšne ljubezni. Ko stopim pred oltar, Kristus ne vpraša, ali sem bil popoln. Podari mi samega sebe. Cilj evharistije je, da njegovo srce postaja moje srce. Sveti Duh posvečuje kruh in vino, hkrati pa želi posvečevati tudi moje odnose. Tam, kjer bi izbral maščevanje, se lahko rodi odpuščanje. Tam, kjer bi se zaprl vase, se lahko odpre nova bližina.

Na koncu ostajam pri Jezusovih besedah: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče.« To ni breme, ampak obljuba. Kadar Sveti Duh prebiva v meni, ljubezen ni več samo lepa zamisel. Počasi postaja način življenja. In prav takšno srce je najlepši sad evharistije – srce, ki je sposobno ljubiti tudi tam, kjer bi nekoč znalo samo vračati enako za enako.