Današnja Božja beseda me postavi pred vprašanje, kaj v mojem srcu ostaja živo in kaj je že otrpnilo. Pavel govori o starem kvasu, ki neopazno prežema vse testo. Ne ustavi se pri zunanjih dejanjih, ampak seže globlje. Zlo se pogosto ne začne z velikimi padci. Začne se z majhnimi popuščanji, z mislijo, da nekaj ni pomembno, z navado, ki počasi zasede prostor v srcu. Sveti Duh prihaja prav tja, kjer sam pogosto ne pogledam. Ne zato, da bi me obtožil, ampak da bi me osvobodil.

V evangeliju Jezus sreča človeka, ki ima suho roko. Farizeji opazujejo, ali bo Jezus ozdravljal na soboto. Oni gledajo pravilo, Jezus pa človeka. Nato izgovori preproste besede: »Iztegni svojo roko.« To je ganljiv trenutek. Človek iztegne prav tisto, česar ga je bilo verjetno najbolj sram. Prav tam se zgodi ozdravljenje.

Kolikokrat tudi jaz skrivam svoje "suhe roke". Svoje nemoči, razočaranja, utrujenost, stare rane. Rad pokažem tisto, kar je lepo in urejeno. Kristus pa me vabi, da mu izročim prav tisti del sebe, ki se zdi najbolj reven. Sveti Duh ne deluje skozi moje maske. Deluje tam, kjer si dovolim biti resničen.

Pred kratkim sem poslušal zgodbo mladega gasilca, ki je po zahtevni intervenciji več mesecev živel z občutki krivde, ker ni mogel rešiti vseh ljudi. Navzven je ostajal močan, v sebi pa se je zapiral. Šele ko je na pogovorih prvič izgovoril svojo bolečino, se je nekaj začelo premikati. Kasneje je dejal: »Največja zmaga ni bila, da sem postal močnejši. Največja zmaga je bila, da mi ni bilo več treba skrivati svoje slabotnosti.« V tej iskrenosti se je odprl prostor za novo življenje.

Tako deluje Sveti Duh. Ne ustvarja popolnih ljudi, ampak resnične ljudi. Iz otrplega srca počasi oblikuje srce, ki ponovno čuti, odpušča in ljubi. Njegova moč ni hrupna. Podobna je pomladi, ki tiho prebuja drevesa, čeprav se na prvi pogled zdi, da se ni nič spremenilo.

Evharistija je najgloblje srečanje s to prenavljajočo močjo. K oltarju prihajam s svojo izsušenostjo, Kristus pa mi podarja svoje življenje. Cilj evharistije ni samo prejeti posvečeni kruh, ampak da moje srce postaja vedno bolj podobno njegovemu srcu. Sveti Duh posvečuje darove na oltarju, hkrati pa želi preoblikovati tudi mene, da bi iz moje zaprtosti nastajala odprtost, iz strahu zaupanje in iz sebičnosti ljubezen.

Psalm danes poje: »V tebi se veselijo vsi, ki se zatekajo k tebi.« To veselje ni površinska brezskrbnost. Je tih mir človeka, ki ve, da ga Bog sprejema takšnega, kakršen je, in ga nikoli ne pusti tam, kjer je. Vsakič, ko iztegnem svojo "suho roko" proti Kristusu, odkrijem, da je njegova roka že iztegnjena proti meni. Iz tega srečanja se rojeva življenje, ki ga sam ne bi mogel ustvariti.