Današnja Božja beseda me nežno sprašuje, kje je zasidrano moje srce. Pavel zapiše, da podoba tega sveta mineva. Ne želi zmanjšati vrednosti zemeljskega življenja, ampak mi odpira pogled proti temu, kar ostaja. Tako hitro se zgodi, da svojo varnost gradim na zdravju, uspehu, premoženju ali načrtih. Potem pride en sam dogodek in vse se zamaje. Sveti Duh pa v meni gradi nekaj, česar nobena kriza ne more porušiti – odnos z živim Kristusom.

Jezus v evangeliju izreče blagre in tudi "gorje". Ne deli ljudi na dobre in slabe. Dotika se globljega vprašanja: od kod črpam življenje? Blagor ubogim, lačnim in jokajočim ni poveličevanje trpljenja. V njih Jezus prepoznava odprto srce, ki še zna pričakovati dar. Človek, ki misli, da ima vse, težko sprejme, da potrebuje Boga.

To je prostor, kjer deluje Sveti Duh. Ne polni mojih rok z vedno novimi stvarmi, ampak jih včasih izprazni, da bi jih lahko odprl za nekaj večjega. Njegovo delo ni odvzemanje, ampak osvobajanje. Osvobaja me iluzije, da si življenje lahko zagotovim sam.

Pred nekaj meseci sem prebral zgodbo mladega programerja, ki je imel uspešno kariero, dobro plačo in vse, kar si je dolgo želel. Kljub temu je nekega večera priznal prijatelju: »Ne znam se več veseliti.« Po dolgem iskanju je začel ob sobotah pomagati otrokom iz socialno ogroženih družin pri učenju matematike. Čez čas je dejal: »Prvič po dolgih letih se zvečer vračam domov utrujen, vendar srečen.« Ni našel novega hobija. Našel je srce, ki se je odprlo za druge. Tam je začel dihati drugače.

Ob tej zgodbi razumem, da je največja revščina lahko srce, ki je polno stvari, a prazno ljubezni. In največje bogastvo je srce, ki zna sprejeti in podariti.

Evharistija je kraj, kjer se ta skrivnost vsak dan uresničuje. Kristus se ne podarja zato, da bi za trenutek potolažil moja čustva. Podarja se, da bi njegovo življenje postalo moje življenje. Sveti Duh kruh in vino spreminja v Kristusovo telo in kri, hkrati pa želi preobraziti moje želje, moje navezanosti in moje strahove. Cilj evharistije je svobodno srce, ki zna ljubiti, ne da bi si ljudi ali stvari lastilo.

Psalm danes pravi: »Poslušaj, hči, glej in nagni svoje uho.« To je drža, ki jo želim nositi s seboj. Poslušati, preden govorim. Sprejeti, preden sodim. Zaupati, preden razumem vse odgovore. Kadar Svetemu Duhu odprem vrata svojega srca, odkrijem, da resnično bogastvo ni v tem, koliko imam, ampak kdo prebiva v meni. In če v meni prebiva Kristus, potem tudi sredi minljivega sveta nosim nekaj, kar nikoli ne mine.