»Zjutraj, ko je bilo še zelo temno, je vstal in odšel ter se napotil na samoten kraj in je tam molil« (Mr 1,35)

V življenju se lahko vdam in obsedim pred zlom, ki ga delam sam in mi ga delajo drugi. Če gledam brezno niča, me tesnoba požre in izpije. Lahko pa sredi vsega tega vsak dan gledam Njega, ki je tesnobo naredil za prostor srečanja z Njegovo lučjo, bližino in podarjenostjo. V molitvi usmerjam svoj pogled iz niča, minljivosti, pokvarjenosti, zla v Njega, ki je iz vsega tega naredil zame in zate prostor srečanja z Njim. Molitev je izhod iz Egipta tesnob in sužnosti strahovom. Z njim lahko tudi jaz živim sinovski odnos z Bogom, ki je moj in tvoj Oče in mati.