Pavel mi danes razkriva, da me Bog ni rešil zaradi mojih zaslug, ampak zaradi svoje dobrote in usmiljenja. Po kopeli prerojenja in prenove v Svetem Duhu sem postal dedič večnega življenja. To je dar krsta: v Kristusu sem prejel novo življenje, ki ga ne morem ustvariti sam, lahko pa ga vsak dan sprejemam in mu dovoljujem, da raste v meni.

V evangeliju deset gobavcev prosi Jezusa za usmiljenje. Vsi prejmejo ozdravljenje, toda samo Samarijan se vrne in se zahvali. Njegova hvaležnost ni zgolj lepa gesta. V njem se zgodi nekaj globljega: prepozna, da je v Jezusu srečal Boga, ki mu podarja življenje. Hvaležnost ga pripelje v odnos s Kristusom.

Tudi jaz lahko prejmem veliko darov, pa v naglici življenja spregledam Darovalca. Ko se mlada sodelavka po uspešno opravljenem projektu veseli, ko oče po napornem dnevu najde trenutek za otroka, ko starejša delavka kljub utrujenosti doživi prijaznost sodelavcev — v teh drobnih trenutkih lahko prepoznam Božjo dobroto. Hvaležnost ne zanika težav, ampak mi pomaga, da v njih nisem sam.

Sveti Duh v meni prebuja takšno prepoznavanje. Odpira moje srce, da v vsakdanjih dogodkih odkrijem Božjo navzočnost in da se moje življenje ne zapre v skrbi ali preračunavanje. Pri evharistiji se Kristus sam zahvaljuje Očetu in se mi podarja. Ko prejemam njegovo telo in kri, se moje krstno življenje poglablja: postajam človek, ki je prejel usmiljenje in ga lahko podarja naprej.

Gospod Jezus, hvala za življenje, ki si mi ga podaril pri krstu. Po Svetem Duhu odpiraj moje oči za tvojo dobroto. Naj me evharistija oblikuje v človeka hvaležnosti, da bom tudi v običajnih dnevih prepoznaval tvojo navzočnost in jo delil z drugimi.