»Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega.« (Mt 5,36)

Moja glava je Božji dar, ni samo moja. Zato ne morem pri ničemer prisegati, saj je vse Božja last. Ni se mi treba sklicevati na Boga, nikoli. Če prisegam s figo v žepu, sramotim njegovo ime, če pa govorim resnico, pa prisege ne potrebujem, ker je Bog navzoč v resnici. Zato pri svojem govorjenju ne rabim klicati Boga za pričo. S svojim govorjenjem naj bi pričal o Bogu. Če sem resničen v svojem »da« in »ne«, pričujem o Bogu. Edino mogoč govor je še »ne vem«, pa še tam je nevarnost zvitosti in lenobe, skratka sebičnosti in izmikanja. Ljubeč molk bolj priča o Bogu, ker ima usta na srcu. Predstavljajte si naše odnose (tudi volitve), če bi to zmogli. Naš jezik je lahko blagoslov, lahko pa seje smrt in uničuje (zlagana vojaška propaganda, ki jo poslušamo na RTV in po večini zahodnih medijev o Ukrajini, Rusi pa svojo lažno propagando v Rusiji). Obe propagandi se zaklinjata, lažeta, zavajata in ubijata. Sad je vojna, nesreča neštetih in nečloveško okoriščanje peščice pohlepnih po oblasti in denarju na obeh straneh. Na zahodu nič novega.