V dragocenosti tega velikonočnega torka se ustavljam ob Kristusovem zagotovilu: »Jaz sem kruh življenja« (Jn 6,35). V duhu Filokalije in nenehne molitve srca zaznavam, da to ni le metafora, ampak klic k preobrazbi mojega bivanja. Moja resnična lakota ni biološka, temveč ontološka – hrepenim po odnosu, ki ga smrt ne more prekiniti. Ko prejemam ta Kruh, ne jem le hrane, ampak vstopam v način obstoja, kjer postajam oseba v polnem pomenu besede, ker sem ljubljen in sprejet v Božje občestvo.

Zavedam se pretresljive podobe Štefana (Apd 7,51–8,1), ki sredi kamnanja in sovraštva zre v odprta nebesa. Njegova moč, da odpusti tistim, ki ga morijo, izvira iz njegovega evharističnega bivanja – on je že v nebesih, ker je v njem Kristus. Psalm 31 mi ob tem polaga na ustnice prošnjo: »Bodi mi skala zatočišča, utrjena hiša, da me rešiš.« Ta skala zame ni beg pred svetom, ampak notranja trdnost, ki mi dovoljuje, da sredi krivic ne postanem hudoben.

V našem slovenskem družbenem prostoru to Štefanovo preizkušnjo zaznavam v usodah ljudi, ki se upajo izpostaviti za resnico sredi splošnega konformizma. Mislim na stisko tistega posameznika, morda žvižgača v podjetju ali pokončnega državljana v lokalni skupnosti, ki zaradi svoje etične drže doživlja "kamnanje" z besedami, javno diskreditacijo ali socialno izključitev. Zdi se mi, da je v Sloveniji včasih lažje molčati in se zliti s tistimi, ki »si mašijo ušesa« (Apd 7,57), kot pa zreti v resnico, ki zahteva spremembo mojega udobja.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v odločitvi, da ne bom iskal le »znamenj« (Jn 6,30) in materialnih potrditev svoje vrednosti. Ko se sredi slovenske razdeljenosti, kjer se od mene pogosto pričakuje, da se pridružim taboru tistih, ki obtožujejo, odločim za Štefanovo držo odpuščanja, takrat v meni živi Vstali. Zavedam se, da je kruh, ki ga svet ponuja – moč, maščevanje, nadvlada – le hrana, ki me pusti še bolj lačnega človečnosti.

Vstajenje zame pomeni, da sredi gospodarskih negotovosti in političnih pretresov v Sloveniji ne gradim svojega življenja na tistem, kar mine, ampak na Kruhu, ki daje življenje svetu. Odločam se, da bo moje srce prostor, kjer se končujejo spirale sovraštva. Ko sredi vsakdana, morda ob krivični obravnavi na uradu ali v službi, ne vrnem udarca, ampak ohranim notranjo svobodo, s svojim bivanjem izpovedujem: »V tvoje roke izročam svojega duha.« Moja svoboda se rojeva v spoznanju, da je Kristus že premagal temo in da sem v Njem varno skrit, ne glede na to, kakšne kamne meče svet.