Danes se ustavljam ob skrivnosti privlačnosti: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče« (Jn 6,44). V duhu Filokalije in tistega notranjega poslušanja, ki išče tihi šepet Duha, zaznavam, da moja vera ni plod mojega intelektualnega napora, temveč odziv na božji klic. Resnica je, da krščanstvo ni ideologija, ampak dogodek srečanja. Ko jem »živi kruh, ki je prišel iz nebes«, ne sprejemam le snovi, ampak vstopam v odnos, ki moje biološko preživetje spreminja v večno bivanje.

Zavedam se poti apostola Filipa in etiopskega dvorjana (Apd 8,26–40). Filip ne hodi po lastnih načrtih, ampak na puščobno pot sledi navodilu angela. V tem prepoznavam lepoto osebne spremljevalne ljubezni: Bogu je mar za posameznika, ki išče resnico sredi puščave svojega življenja. Psalm 66 me ob tem vabi k hvalnici, ker Bog mojim nogam ni pustil spodrsniti. Moja vera se potrjuje v »tukaj sem«, ki ga izrečem, ko me Bog pošlje k človeku, ki morda prav zdaj bere svoje »pismo« (beri: življenje) in ne razume smisla svojega trpljenja.

V našem slovenskem družbenem prostoru to puščobo in iskanje smisla zaznavam v usodah mnogih osamljenih ljudi. Mislim na stisko običajnega človeka, ki se sredi digitalne povezanosti in hkrati globoke odtujenosti počuti, kot da nihče ne sliši njegovega vprašanja. Poznam preizkušnje starejšega državljana ali mlade osebe v duševni stiski, ki v Sloveniji pogosto trčita ob zaprta vrata zavarovalniško obvladanega zdravstvenega sistema ali birokratsko hladnost, kjer sta obravnavana le kot številki. Družbeno-politično dogajanje pri nas ustvarja hrup, v katerem se izgubi tihi klic posameznika po dostojanstvu in bližini.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v odločitvi, da bom postal »Filip« za nekoga v svoji bližini. Ko se sredi slovenske razdeljenosti in zagrenjenosti, kjer se zapiramo v svoje varno zavetje, odločim sesti k nekomu na njegov »voz« – pa naj bo to osamljen sosed ali sodelavec v stiski – takrat vstopam v evharistično bivanje. Zaznavam, da je krst, ki ga je prejel dvorjan, tisti izvir, iz katerega pijem tudi sam: moč, da sredi puščave vsakdana prepoznam vodo življenja, vodo ki ozdravlja in oživlja.

Vstajenje zame pomeni, da sredi gospodarskih skrbi in političnega nemira v Sloveniji ne neham verjeti v moč osebnega srečanja. Odločam se, da bo moje srce prostor, kjer se ustavlja brezbrižnost. Ko v slovenskem javnem prostoru, kjer prevladujejo monologi, izberem ponižen dialog in poslušanje, takrat s svojim bivanjem pričujem za »Živi kruh«. Moja svoboda se rojeva v spoznanju, da me Oče nenehno priteguje k sebi, da bi jaz lahko pritegnil druge k upanju, ki ne mine.