V miru te velikonočne srede se ustavljam ob Kristusovi obljubi, da tistega, ki pride k njemu, nikoli ne bo zavrgel (Jn 6,35–40). V duhu Filokalije in tiste notranje zbranosti, ki išče božji mir sredi hrupa, zaznavam, da moje bivanje ni le naključje, ampak nenehen klic Očeta. Moja identiteta je dar: nisem to, kar naredim iz sebe, ampak to, kar Bog naredi iz mene v odnosu z Njim. Verovati pomeni preprosto pustiti se ljubiti in v tej ljubezni najti svojo neuničljivo bit.

Zavedam se paradoksa, ki ga prinaša poročilo o prvem preganjanju v Jeruzalemu (Apd 8,1–8). Sredi nasilja in razkropa skupnosti se rodi novo oznanilo; Filip gre v Samarijo in tam zavlada »veliko veselje«. To je tisti velikonočni preobrat, ki ga Psalm 66 opeva s klicem: »Vriskaj Bogu, vsa zemlja!« Moja vera se potrjuje prav takrat, ko se zdi, da so zunanje okoliščine sovražne, a v mojem srcu ostaja mir, ki ga svet ne pozna.

V slovenskih družbenih razmerah to razseljenost in iskanje »veselja sredi stiske« zaznavam v usodah mnogih naših sodržavljanov. Mislim na tiho preizkušnjo tistega delavca ali strokovnjaka, ki se zaradi svoje vesti ali neprilagojenosti določenim interesnim skupinam znajde na robu – morda izgubi službo ali pa je v svojem kolektivu deležen tihega izobčenja. Zavedam se stiske družin, ki jih gospodarski pritiski in negotovost silijo v razmišljanje o odhodu v tujino, kar prinaša bolečino razkropa, podobno tistemu v prvi Cerkvi.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v odločitvi, da ne bom klonil pred strahom, da bi bil »izgubljen«. Ko se sredi slovenske razdeljenosti in včasih zadušljivega ozračja nezaupanja odločim, da bom ostal zvest Kruhu življenja, takrat v mojem okolju nastaja prostor svobode. Zaznavam, da se moja resnična domovina ne konča pri mejah moje posesti ali mojega naroda, ampak se širi povsod, kjer v drugem prepoznam Kristusa.

Vstajenje zame pomeni, da sredi političnih pretresov in družbene polarizacije v Sloveniji ne iščem krivcev za svojo nesrečo, ampak postanem prinašalec veselja. Odločam se, da bo moje srce prostor, kjer se ustavijo valovi zamer. Ko sredi vsakdanjih stisk, morda ob pogledu na visoke položnice ali ob poslušanju neprijaznih novic, zavestno izročim svojo usodo Tistemu, ki me ne bo zavrgel, takrat s svojim bivanjem pričujem: »Pridite in poglejte božja dela!« Moja svoboda se rojeva v spoznanju, da me nobena človeška moč ne more ločiti od ljubezni, ki me vsako jutro znova obuja v Življenje.