Današnja Božja beseda me povabi, da najprej pogledam vase. Jezus govori o iveri in brunu, o slepem, ki vodi slepega. Zelo hitro opazim pomanjkljivosti drugih, veliko težje pa prepoznam tisto, kar v meni zastira pogled. Prav tam se začne resnična svoboda. Sveti Duh ne prihaja zato, da bi mi pokazal napake drugih, ampak da bi razsvetlil moje srce. Njegova svetloba ni ostra. Podobna je jutranji zarji, ki tiho razkriva pokrajino.

Pavel v pismu Korinčanom spregovori o notranji disciplini. Njegove besede ne zvenijo kot napor športnika, ki želi dokazati svojo vrednost, ampak kot govor človeka, ki je našel nekaj tako dragocenega, da temu podredi vse drugo. Kadar srce odkrije Kristusa, odpovedi izgubijo okus po prisili. Postanejo prostor večje svobode.

Pred kratkim sem slišal zgodbo učitelja v osnovni šoli. Eden izmed učencev je bil ves čas nemiren, pogosto je motil pouk in izzival sošolce. Namesto da bi ga takoj kaznoval, se je učitelj odločil, da ga po pouku povabi na pogovor. Izvedel je, da deček doma že več mesecev spremlja težko ločitev staršev in skoraj ne spi. Kasneje je učitelj dejal: »Ko sem spoznal njegovo zgodbo, sem ga nehal gledati kot problem.« Ta stavek mi je ostal v srcu. Kolikokrat sodim človeka, ne da bi poznal njegovo rano.

Sveti Duh podarja prav takšen pogled. Ne zanika resnice, vendar vedno išče človeka, ki se skriva za njegovimi dejanji. Ko se odprem njegovemu delovanju, se v meni rodi tišina, v kateri ni več toliko potrebe po obsojanju. Počasi odkrivam, da največje bruno pogosto ni moj greh, ampak prepričanje, da vidim dovolj jasno.

Evharistija je kraj, kjer Kristus zdravi moj pogled. Pred oltar prihajam kot nekdo, ki potrebuje usmiljenje. Nihče ne stopa k Gospodovi mizi kot popoln človek. Sveti Duh posvečuje kruh in vino, hkrati pa želi preoblikovati moje srce, da bi iz njega izginjala trdota in rasla blagost. Cilj evharistije ni le prejeti Kristusa, ampak začeti gledati ljudi z njegovimi očmi.

Psalm danes vzklikne: »Kako ljubi so tvoji domovi, Gospod nad vojskami!« Ob teh besedah pomislim, da je najlepši Božji dom srce, ki se pusti prenavljati. Takšno srce ne išče več, kdo ima prav, ampak kdo potrebuje bližino. V njem Sveti Duh tiho gradi Kristusovo podobo. In prav tam se začne svet spreminjati – ne z velikimi besedami, ampak z očmi, ki znajo gledati z ljubeznijo.