Božja beseda vabi v prelom in prehod od »starih mrež« naših navezanosti k svobodi tistih, ki slišijo Božji klic sredi hrupa sveta. Zgodba o Ani, materi preroka Samuela, nam razkriva globoko človeško bolečino – občutek neizpolnjenosti in osamljenosti sredi nerazumevanja. Ana trpi zaradi neplodnosti, svet okoli nje pa njeno bolečino še stopnjuje s posmehom.

Duhovni očetje in matere učijo, da je bolečina srca lahko ali strup, ki nas zagreni, ali pa »ralo«, ki srce odpre za Boga. Ana svoje stiske ne rešuje s prepirom s Penino, ampak z izlitjem srca pred Gospodom. Danes so mnogi »neplodni« v smislu brezsmisla – čutijo praznino sredi materialnega izobilja. Namesto da bi to praznino polnili z digitalnim hrupom ali ideološkim aktivizmom, nas Ana vabi v prijateljstvo z Bogom v tišini, kjer se stiska spremeni v prošnjo in bližino.

Jezus hodi ob morju in kliče prve učence. Ti takoj »pustijo mreže« in gredo za njim. Vzhodna duhovnost poudarja, da te mreže niso le ribiško orodje, ampak so prispodoba naših miselnih mrež (logismoi) – strahov, navad in ideologij, v katere smo zapleteni. Današnje mreže so nevidne: potreba po ugajanju na družbenih omrežjih, ujetost v potrošniški ritem, strah, da bi nas družba izločila, če ne sledimo prevladujočim trendom. Kristusov klic »Hodi za menoj« je vabilo k notranji svobodi. On nas ne kliče stran od dela, ampak nas uči, kako biti »ribiči ljudi« – tisti, ki druge rešujejo iz morja obupa.

Predstavljaj si sodobno situacijo: v tvojem kolektivu vlada kultura opravljanja, pritoževanja nad razmerami v državi ali širjenja cinizma do tradicionalnih vrednot. To je tvoja »mreža« – v njej si varen, ker si kot vsi ostali, a tvoje srce v njej duši.

• Pot po starem: Pridružiš se ciničnemu smehu, da ne bi izstopal. Pustiš, da se tvoj um zaplete v mreže negativnosti.

• Pot varovanja uma: 1. Slišim klic: Ko začutim, da me pogovor vleče v temo, si v mislih rečem: »To ni moj dom. Kristus me kliče k luči.« 2. Pusti mrežo: Zavestno se odločim, da ne bom dodal svojega strupa v pogovor. To je moje »opuščanje mrež«. 3. Postajam ribič: Namesto da bi sodeloval pri razgradnji skupnosti, v pogovor vnesem nekaj drugega – vprašanje o nečem lepem, osebno zahvalo ali preprosto milo tišino. S tem »lovim« svoje bližnje – pomagam jim, da za trenutek izstopijo iz morja zagrenjenosti.

Današnji Psalm 116 nas sprašuje: »S čim naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil?« Odgovor je v evharistični drži: dvigniti »kelih odrešenja« sredi vsakdana.

Biti kristjan danes pomeni razumeti, da je moj poklic (v službi, družbi ali družini) kraj, kjer se srečam s Kristusom. Ne čakam na idealne razmere. Sedaj odvržem mrežo strahu. Moje prijateljstvo z Bogom se ne meri po tem, koliko ur preživim v cerkvi, ampak po tem, kako hitro sem sposoben odložiti svoje predsodke, ko me On pokliče skozi potrebo mojega bližnjega.