Danes se v mojem srcu prepletajo sence zarote proti Jeremiju in bleščeča, a težka obljuba keliha, o katerem govori Jezus. Filokalija me vabi k »potrpežljivosti v preizkušnjah«, kjer se moje srce neha upirati bolečini in začne v njej iskati priložnost za popolno izročitev Bogu.

V Jeremijevem kriku prepoznam svojo lastno stisko, ko se zdi, da se dobro vrača s hudim. »Ali se dobro povrne s hudim, da kopljejo jamo mojemu življenju?« se sprašujem, ko doživljam nerazumevanje ali krivico. To je tista puščava, kjer se moj ego lomi. V evangeliju pa me Jezus sooči z mojo željo po prvenstvu. Zebedejeva sinova si želita prestola, On pa jima ponudi kelih. Ta kelih ni le trpljenje, temveč polno sodelovanje pri Kristusovi ljubezni, ki se izniči za druge. Postati "zadnji" zame pomeni svobodo od nenehnega dokazovanja lastne pomembnosti.

Pri sveti maši ta kelih postane otipljiv. Ko duhovnik povzdigne kelih, v njem ne vidim le krvi, prelite za moje grehe, temveč povabilo, da vanj vlijem svojo pripravljenost za služenje. Pri obhajilu prejemam moč tistega, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel«.

Maša me preobraža v dar. Ko zapustim cerkev, se moje roke učijo ne le jemati, temveč postajati podaljšek tiste ljubezni, ki ne išče svojega. Vsaka liturgija je zame šola, kjer svojo željo po »sedenju na desnici« zamenjam za držo umivanja nog bližnjemu. To je tista skrivnostna zamenjava, kjer moja nemoč postane prostor Božje moči.

Danes to Jeremijevo stisko in Jezusov klic k služenju čutim sredi brezbrižnosti sodobnega trga dela in političnega boja za vpliv. Opazujem stiske običajnih ljudi, ki se v svojih službah soočajo z nepoštenim tekmovanjem in spletkami. Danes se zdi, da je uspeh rezerviran za tiste, ki znajo »kopati jame« drugim ali se komolčiti za prva mesta. Stiska zaposlenega, ki kljub poštenemu delu ostaja spregledan, ali delavca, ki ga sistem izvrže, ko ne zmore več slediti tempu, je tisto Jeremijevo brezno.

V družbeno-političnem življenju, kjer vsaka stran išče le svojo premoč, izbiram pot »zadnjega«. Ko se v soseski ali na spletu zavestno odpovem temu, da bi zmagal v prepiru na račun dostojanstva drugega, takrat pijem iz Kristusovega keliha. Moj post je v tem, da namesto pritoževanja nad tistimi, ki so "zgoraj", sam postanem tisti, ki je "spodaj" – pripravljen prisluhniti in pomagati tistemu, ki nima nobenega vpliva.

Sredi sveta, ki meri vrednost človeka po njegovi zunanji moči, se sprašujem: Ali si upam sprejeti kelih tihega služenja, ne da bi pričakoval zahvalo ali priznanje? Kje danes iščem svojo "desnico" in kje se lahko zavestno odločim za služenje? Skušam opraviti eno delo, ki je vsem odveč, in ga v srcu darovati za mir v svojem okolju.