Danes se ustavljam ob besedah preroka Izaija, ki me ne kliče k zunanjim obredom, temveč k temeljitemu umivanju srca. Filokalija me vabi k »askezi treznosti«, kjer se prava duhovnost ne meri po dolžini molitvenih vrvi, temveč po čistosti namenov in pripravljenosti, da postanem majhen pred veličastvom Ljubezni.

V Izaijevem klicu: »Umijte se, očistite se, odstranite svoja zla dejanja izpred mojih oči,« ne slišim obsodbe, ampak vabilo k svežini. Bog me vabi na pogovor – ne zato, da bi me porazil, ampak da bi moj škrlatni greh pobelil kakor sneg. To je bistvo moje poti: prepoznati, da moja lastna prizadevanja ne zadoščajo, če niso prepojena s ponižnostjo.

Evangelij pa me postavi pred zrcalo, ko Jezus govori o tistih, ki si »povečujejo molitvene jermene« in iščejo častna mesta. V tem prepoznam svojo lastno skušnjavo, da bi svojo duhovnost uporabil kot ščit za svoj ego. Jezusov klic, naj bo največji med nami vsem strežnik, je zame ključ do resnične svobode. Ponižnost je edina vrata, skozi katera se vstopa v nebeško kraljestvo; vse ostalo je le hrupna predstava.

Pri sveti maši te besede postanejo resničnost v trenutku, ko se zberemo okoli oltarja. Tam ni "prvih mest", saj smo vsi le ubožni prejemniki istega Kruha. V evharistiji se Kristus, edini Učitelj in Vodnik, popolnoma izniči v preprostem daru, da bi me nahranil.

Ko prejemam obhajilo, prosim za milost, da bi se moja želja po uveljavljanju stopila v Njegovem služenju. Vsaka maša me vabi, da odložim svoje »molitvene jermene« navidezne pomembnosti in v svet odidem kot tisti, ki prinaša vodo žejnemu in upanje obupanemu. Pri oltarju se učim, da je biti »najmanjši« pravzaprav največja bližina Bogu.

Danes te besede o pristnosti in služenju odmevajo sredi krize zaupanja v avtoritete in naraščajočega narcisizma v družbi. Opazujem stisko tistih, ki s(m)o ujeti v svet digitalne prevare in nenehnega dokazovanja. Danes se zdi, da je pomembnejše to, kako smo videti na družbenih omrežjih, kot pa to, kdo v resnici smo. Družbeno-politično dogajanje nam ponuja voditelje, ki govorijo eno, delajo pa drugo, kar pri običajnem človeku vzbuja globoko razočaranje in cinizem.

Stiska starša, ki se trudi preživeti družino s poštenim delom, medtem ko vidi, kako uspevajo tisti, ki goljufajo in se postavljajo s svojo močjo, je velika preizkušnja. V duhu Filokalije v tem vidim svojo priložnost: izbiram pot »nevidnega dobrega«. Namesto da bi iskal potrditev v svetu, ki ceni le zunanji uspeh, skušam svoje delo opravljati s tiho predanostjo. Moj post je v tem, da utišam potrebo po tem, da bi me ljudje hvalili, in raje iščem tisti notranji mir, ki pride, ko sredi krivičnega sveta ostanem zvest resnici.

Sredi sveta, ki nenehno »povečuje svoje jermene«, se sprašujem: Ali si upam biti preprost in neopazen, da bi lahko Bog deloval skozi mene? Kje se danes pretvarjam in kje si upam biti resničen? Skušam zavestno opustiti vsaj eno dejanje, ki ga počnem le zato, da bi ugajal drugim, in ga nadomestiti s tiho molitvijo za tistega, ki mi gre najbolj na živce.