V tišini drugega postnega ponedeljka se ustavljam ob globoki razpoki med Božjo zvestobo in mojo lastno razdrobljenostjo. Filokalija me vabi k »priznavanju grehov«, kar ni namenjeno samoponiževanju, temveč osvoboditvi srca, da bi v praznino, ki jo ustvari moje kesanje, lahko vstopila Božja neskončnost.

Prerok Daniel mi danes posoja svoje besede: »Gospod, tebi gre pravičnost, nam pa sramota na obrazu.« To sramoto ne razumem kot kazen, temveč kot tisti trenutek streznitve, ko prepoznam, kolikokrat sem svoje srce zaprl pred Ljubeznijo. Psalmist moj krik dopolni s prošnjo: »Naj nas hitro prehiti tvoje usmiljenje, saj smo zelo opešali.« To je klic človeka, ki je prišel do konca svojih moči in spoznal, da se s svojo voljo ne more rešiti.

V evangeliju pa slišim klic k milosrčnosti, ki je pravzaprav vabilo k Božjemu načinu življenja: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče.« To pomeni, da moje srce postane prostor, kjer se neha soditi. Ko preneham obsojati, v sebi ustvarjam prostor za »dobro, zvrhano in potlačeno mero«, ki mi jo Gospod obljublja.

Pri sveti maši ta dinamika postane moj dih. Ko na začetku priznam svojo grešnost, ne stojim pred strogim sodnikom, ampak pred Zdravnikom. V evharistični daritvi se moja »sramota na obrazu« potopi v Kristusovo kri, ki očiščuje in oživlja.

Ko prejemam obhajilo, prejemam to »dobro mero« Božjega življenja. Ta dar me uči, da ne morem hkrati prejemati neskončnega usmiljenja in hkrati v sebi držati kamne zamere do drugih. Vsaka maša me preobraža v dar, ki se ne deli po zaslugah, ampak po potrebi. Od oltarja odhajam s prošnjo, naj bo moj pogled na svet tako širok, kot je razpetost Kristusovih rok na križu.

Danes to potrebo po milosrčnosti in priznanju lastne krhkosti čutim sredi naraščajoče strogosti in neizprosnosti našega družbenega sistema. Opazujem stisko tistih, ki so ujeti v kolesje dolžniškega bremena ali birokratskih napak. V svetu, kjer sistem ne pozna odpuščanja in kjer vsak spodrsljaj vodi v izključitev, se navaden človek počuti neznatnega in ogroženega. Družbeno-politično dogajanje nas sili v nenehno iskanje krivcev – bodisi v tistih z drugačnim svetovnim nazorom bodisi v tistih, ki so prišli od drugod.

V duhu Filokalije hočem zavestno izstopiti iz te spirale obsojanja. Ko v politiku, ki ga ne maram, ali v sosedu, ki je naredil napako, vidim človeka, ki je prav tako »opešal« kot jaz, takrat živim milosrčnost. Namesto da bi na družbenih omrežjih dodajal svoj delež k ogorčenju in nasilju, izbiram tišino molitve in besedo razumevanja. Moj post je v tem, da svojo pravičnost zamenjam za Božje usmiljenje.

Sredi sveta, ki meri in tehta vsak naš korak, se sprašujem: Ali si upam odpustiti sebi in drugemu tisto, kar nas teži, da bi lahko ponovno zadihali v svobodi?

Danes skušam v vsakem trenutku, ko se v meni prebudi sodba, izreči le: »Gospod, bodi milostljiv meni grešniku in temu mojemu bratu.«