Skupina mladih v Ljubljani organizira medkulturna srečanja, kjer delijo zgodbe o upanju. Kot Peter, ki je spoznal, da Bog ne dela razlik, odkrijejo, da vera gradí mostove tam, kjer svet vidi le razpoke.

Petrovo videnje platna s čistimi in nečistimi živalmi (Apd 11) razkriva revolucijo: Bog odpira vrata zveličanja vsem, tudi tistim, ki jih imamo za tuje. Psalmistovo hrepenenje po Bogu (Ps 42-43) odmeva kot odziv na to odprtost – duša, ki išče vir življenja, ga najde v Kristusu. V evangelju Jezus razglablja to podobo: ni le vrata (Jn 10,7), ki vpijejo vse noter, ampak tudi Pastir (Jn 10,11), ki pozna svoje ovce in jih kliče po imenu. To intimno razmerje je jedro evangelja – Kristus ne vlada z zakoni, temveč z ljubeznijo, ki gre iskat izgubljene in združuje različne v eno občestvo.

Petrova revolucionarna spoznanja, psalmistova želja po Bogu in Jezusova podoba Pastirja razkrivajo isto resnico: v Kristusovi ljubezni ni tujih, so samo sinovi in hčere, ki jih On pozna in ljubi. Njegova ljubezen daje življenje in ruši vse ovire – kakor vrata, ki odpirajo, ne zapirajo. V svetu, ki rad deli na "naše" in "tuje", Njegov glas še vedno kliče: "Poznam te. Pridi."