»Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4)

Ko nam gre slabo, smo žalostni. Ko smo ubogi, smo žalostni. Ko nas boli in trpimo, smo žalostni. Počasi se navadimo, da imamo žalost rajši, kakor veselje. Veselju nič več ne verjamemo. Poistovetimo se z žalostjo. Žalost je notranja bolečina, ki udari na dan z jokom. V žalosti nas hudič prepričuje, da bo vedno tako, saj ima itak smrt zadnjo besedo. Žalost naj bi bila po hudičevo torej edina razumna drža spričo naše izkušnje zla in smrti, krivic in nečloveškosti, ki smo jim priča v vsaki generaciji in povsod. Kaj nas lahko potolaži? Samo Kristus, ki pokaže novo življenje, v katerem ni več hudega. Zaradi cilja iz katerega zaradi njega lahko danes zajemamo moč, se lahko upremo in delujemo proti zlu, ki nas danes hoče zapreti v žalost. Prihodnost ne bo posvetitev sedanjosti. Zaradi Kristusa smo lahko polni tolažbe v vsaki stiski (2 Kor 1,5). Trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati z lepoto ljubezni, ki se bo razodela, če mu že danes zaupamo in zajemamo iz Njegove zmage nad zlom.