Današnja Božja beseda me pripelje do izvira mojega življenja. Jezus pravi, da dobro drevo rodi dobre sadove. Sadovi ne nastanejo zaradi napora vej, ampak zato, ker drevo živi iz zdravih korenin. Ko pogledam svoje besede, svoje odločitve in svoje odnose, hitro ugotovim, da so sad tega, kar nosim v srcu. Sveti Duh se zato ne ustavlja pri zunanjosti. Tiho se spušča h koreninam mojega življenja.

Pavel v prvem pismu Korinčanom govori o keli hu blagoslova in o kruhu, ki ga lomimo. Evharistija ni le lep obred ali trenutek osebne pobožnosti. Je resnično občestvo s Kristusom. Ko prejemam njegovo telo in kri, vstopam v njegovo življenje. Cilj evharistije ni zgolj to, da bi bil deležen Božjega daru, ampak da bi Kristusovo življenje začelo oblikovati moje srce. Sveti Duh naredi iz kruha Kristusovo telo in želi tudi iz mojega življenja oblikovati prostor, kjer bo Kristus navzoč za druge.

Jezus na koncu evangelija spregovori o hiši, zgrajeni na skali. Dež, veter in deroča voda razkrijejo, na čem hiša stoji. Podobno je z mojim življenjem. Preizkušnje ne ustvarijo mojega srca, ampak razkrijejo, na čem je bilo zgrajeno.

Pred časom sem spremljal zgodbo mlade zdravnice, ki je po več letih dela na oddelku intenzivne terapije skoraj izgorela. Priznala je, da je želela rešiti vse in biti vedno močna. Ko je začela iskreno moliti in vsak teden prihajati k evharistiji, se njeno delo ni nič poenostavilo. Še vedno je srečevala bolezen, smrt in nemoč. Nekaj drugega pa se je spremenilo. Rekla je: »Ne nosim več vsega sama. Nekdo nosi mene.« Ta stavek razkriva, kaj pomeni graditi na skali. Skala ni odsotnost viharjev, ampak navzočnost Kristusa sredi njih.

Tudi jaz pogosto iščem trdnost v svojih sposobnostih, načrtih ali uspehih. Sveti Duh me nežno vrača h Kristusu. On je skala, ki ostane, ko se vse drugo zamaje. Brez njega lahko zgradim mogočno hišo, vendar bo ob prvi večji preizkušnji pokazala svoje razpoke.

Psalm danes sprašuje: »Kako naj povrnem Gospodu vse dobro, kar mi je storil?« Odgovor ni v velikih dejanjih. Odgovor je kelih odrešenja. Evharistija je največja zahvala, ki jo lahko prinesem Bogu. Tam moje življenje znova najde svoj izvir. Tam Sveti Duh tiho ozdravlja korenine mojega srca, da bi besede, ki jih izgovarjam, in dejanja, ki jih živim, postajali sad Kristusove navzočnosti. Tako hiša mojega življenja počasi raste na skali, ki je noben vihar ne more omajati.