top of page

13.1.2021 - Sočuten, ker moli

Writer's picture: p. dr. Vili Lovšep. dr. Vili Lovše

Iz svetega evangelija po Marku (1,29-39)

Tisti čas je Jezus šel iz shodnice v hišo Simona in Andreja. Simonovo taščo pa je tresla mrzlica in brž mu povedo o njej. Pristopil je, jo prijel za roko ter vzdignil. Pri tej priči jo je mrzlica zapustila in žena jim je stregla. Ko se je pa zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedence in vse mesto je bilo zbrano pri vratih. Ozdravil je mnogo takih, ki so trpeli za različnimi boleznimi, in izgnal mnogo hudih duhov, toda branil jim je o tem govoriti, ker so ga poznali.

Zjutraj, ko je bilo še zelo temno, je vstal in odšel ter se napotil na samoten kraj in je tam molil. Pohitel je za njim Simon in njegovi tovariši in, ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« In rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam učil, kajti za to sem prišel.« In hodil je okoli, učil v njihovih shodnicah po vsej Galileji in izganjal hude duhove.


Današnji evangelij osvetli dve razsežnosti Jezusovega zemeljskega življenja in njuno tesno povezanost. Najmočneje izstopa Jezusovo usmiljenje. On vstopi v vsako bedo. Usmiljenje je prav to: odprt za vse trpljenje, ki ga lajša in zdravi. Prvo zdravilo je zagotovo sočutje in zanimanje za trpečega. Jezus bolnikom pusti čas, da pridejo k njemu. Bolne prime za roko. Njegovo telo posreduje Božjo bližino in moč.

Vidimo pa tudi, da Jezus veliko pred jutranjo zoro vstane in se umakne na samoten kraj za molitev. To je druga stalna značilnost njegovega zemeljskega življenja. Ves čas išče Očeta. Biti mora v tem, kar je Njegovega Očeta. Biti mora združen z njim in zato dolgo moli.

Hrepenenje po zedinjenju z Bogom Jezusa ne ovira pri podarjanju sebe bližnjim. Ko ga pridejo iskat, jim ne odvrne, naj ga pustijo na miru, ker sedaj moli. Pravi pa: »Pojdimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam učil, kajti za to sem prišel!« Molitev mu omogoča največjo moč v usmiljenju in dobrohotnosti. V Očetovem srcu išče in najde vir ljubezni, ki jo posreduje ljudem.

Pismo Hebrejcem Jezusovi pravkar omenjeni značilnosti zajame v stavek: »usmiljen in zvest veliki duhovnik pred Bogom v spravo za grehe ljudstva.« Jezus je vreden zaupanja zaradi edinstvenega odnosa, ki ga ima z Bogom Očetom. Usmiljen do ljudi, še posebej do grešnikov, ker je prinesel odpuščanje, odvzel grehe in ljudem podaril zmago v preizkušnjah. Sam je šel skozi preizkušnje, da more pomagati preizkušenim. Cilj vsega Jezusovega življenja je da njegovo srce postane popolnoma odprto za ljudi, da je usmiljen in zedinjen z Bogom, ki ga ima za vrednega zaupanja.

Pismo Hebrejcem nam predstavi novo pojmovanje duhovništva. V stari zavezi za duhovništvo ni bilo značilno usmiljenje, ampak ločenost od grešnikov. Duhovnik je bil ločen od ljudi, da bi bil na strani Boga. Veliki duhovnik je moral biti ločen od greha in grešnikov. Bil je nad ljudmi. Jezus pa se je postavil na isto raven z nami, postal človek kot mi, trpel naše trpljenje in preizkušnje, vzel nase tudi našo smrt. Vse zato, da bi nam lahko pomagal takšnim kot smo. Usmiljenje črpa iz svoje združenosti z virom usmiljenja, ki je Bog in tudi iz povezanosti z nami. To je veliko razodetje učlovečenja. Stara zaveza je že govorila o Božjem usmiljenju. Jezusovo učlovečenje pa dokaže, da je Bog hotel privzeti človeško naravo, da bi imel večje sočutje z nami. Jezus je bil ganjen, je jokal, se je razjezil in trpel, da bi trpel skupaj z nami.

Za nas je lahko to razlog za ogromno tolažbo in hvaležnost. Vemo, da nam je Gospod vedno blizu. Nobeno trpljenje, nobena težava in stiska, ni ovira med nami in njim, ampak sredstvo za še večjo povezanost z Njim. Na vse kar se nam v našem življenju zdi negativno smo povabljeni gledati kot na pripomoček za rast v povezanosti z Bogom in v odprtosti do soljudi. Nič ni ovira, vse je priložnost. Težave, ki nam zlahka vzamejo pogum, lahko povečajo naše zaupanje. V njih se združimo s Kristusovim trpljenjem in hkrati postajamo solidarni z vsemi trpečimi brati in sestrami. To je velik dar luči in moči. Oba vidika sta neločljiva: ko se združimo z Jezusovim trpljenjem, lahko pomagamo tistim, ki trpijo. Ko smo solidarni s tistimi, ki so v bolečinah, se resnično združimo s Kristusom, ki je hotel trpeti z vsemi trpečimi in grešnimi.

65 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page