Današnjo postno soboto se v mojem srcu ustavlja podoba Očeta, ki teče naproti svojemu izmučenemu sinu. Filokalija me vabi h koreniti »spremembi uma«, kjer Bog neha biti le oddaljen sodnik in postane Ljubezen, ki se »veseli usmiljenja«, kot piše prerok Mihej. Ob teh berilih zrem v lastna odhajanja in v tisto tiho zamerljivost, ki se včasih naseli v meni, ko mislim, da si Božjo naklonjenost zaslužim s svojim trudom.

V evangeliju o izgubljenem sinu ne vidim le upornika, ki je zapravil premoženje, ampak v njem prepoznam svojo lastno lakoto po svobodi, ki se je sprevrgla v suženjstvo strastem. A bolj ko me pretresa sinov padec, bolj me prevzame Očetovo čakanje. Božje človekoljubje ne pozna meja. Oče sina ne sprašuje po grehih, ampak mu vrne dostojanstvo s prstanom in najboljšim oblačilom.

Hkrati pa se v meni oglaša tudi starejši brat. To je tisti del mene, ki meri, tehta in primerja. To je tista duhovna otopelost, ki se ne zna veseliti ob vrnitvi drugega, ker je preveč ujeta v svojo navidezno pravičnost. Psalm pa me nežno miri: »Kakor je oče usmiljen s svojimi otroki, je Gospod usmiljen z njimi, ki se ga bojijo.« Moja pot je v tem, da dovolim Očetu, da iz mene izpere tako razuzdanost kot samopašno vzvišenost.

Pri sveti maši ta evangeljska prilika postane moj prostor bivanja. Ko se pripravljam na obhajilo, pristopam kot mlajši sin – bos, lačen in potreben usmiljenja. Liturgija je tista »praznična gostija«, o kateri govori evangelij. Na oltarju se ne daruje le kruh, ampak se daruje Očetova ljubezen, ki nas vse, ne glede na našo preteklost, vabi h isti mizi.

Ko prejemam Kristusa, prejemam moč, da bi tudi sam postal prostor objema. Vsaka maša me preobraža, da bi na soseda pri mizi ali na človeka, ki je pravkar stopil v cerkev po letih odsotnosti, gledal z Očetovimi očmi. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi moje srce postalo širše od mojih predsodkov in da bi znal v drugem vedno videti brata, ki se je vrnil iz smrti v življenje.

Danes to dramo med odpuščanjem in zamerljivostjo čutim sredi naraščajoče kulture preklica (cancel culture) in neizprosnih družbenih delitev. Opazujem stisko običajnih ljudi, ki so v današnjem svetu postali tarče javnega obsojanja zaradi preteklih napak ali napačnih odločitev. Danes se zdi, da družba ne pozna poti nazaj; kdor pade, ostane zaznamovan, digitalni spomin pa mu ne dovoli novega začetka. Vidim ljudi, ki so zaradi dolgov, propadlih podjetij ali osebnih zlomov izgubili upanje, da bi jih kdor koli še kdaj videl kot dostojanstvena bitja. To je tista "daljna dežela" osamljenosti, kjer človek pase tuje svinje in nihče mu ne da niti rožičev.

V družbeno-političnem dogajanju, kjer se vsaka napaka nasprotnika uporabi za njegovo popolno uničenje, izbiram držo Očeta. Moj post je v tem, da ne sodelujem v kolektivnem obsojanju. Ko se v svoji skupnosti zavzamem za nekoga, ki so ga vsi odpisali, ali ko v svojem srcu utišam starejšega brata, ki hoče kazen namesto objema, takrat živim resnično postno spreobrnjenje.

Sredi sveta, ki gradi zidove med "pravičnimi" in "izgubljenimi", se ustavljam in iščem tisti prostor miru, kjer so vsi grehi »vrženi v globino morja«.

Danes se sprašujem: Ali sem pripravljen pustiti svojo "pravičnost" pred vrati, da bi se lahko veselil s tistimi, ki jih Bog ljubi? Skušam v svojem okolju prepoznati nekoga, ki se čuti nevrednega, in mu ponuditi preprosto znamenje spoštovanja.