»In učenci so storili, kakor jim je Jezus naročil, in pripravili pashalno jagnje« (Mt 26,19).

Tudi mi Jezusu pripravljamo pasho – veliko noč. Z izdajstvom, zatajitvami in pohujšanji. Do njega in med seboj. A v središču je Jezusova evharistija pri kateri podari v dar svoje telo in svojo kri, da bi razumeli in upali živeti iz tega, kar se je zgodilo na njegovem križu. On daje svoje življenje nam, ki ga vsak dan zvesto in redno izdajamo in zatajujemo. V tem je njegov polni smisel življenja. To proslavljamo pri vsaki evharistiji. Pri evharistiji Jezus zaužije vsako našo nezvestobo, izdajo in zatajitev. Omogoča nam živeti iz njegovega sinovstva, da smo lahko med seboj bratje in sestre. Mi postajamo to, kar jemo. Njegova ljubezen je močnejša od smrti. Vabi nas, naj se nasitimo z njo. Spominjajmo se je in se zanjo nenehno zahvaljujmo. Njega se veselimo in iz njega živimo, v vse večji polnosti. To je največ, kar lahko naredimo za današnje zmedene čase, ko nas po podkupljenih medijih prepričujejo, da ne moremo nič storiti in da moramo biti sužnji mogočnih in jih slepo ubogati.