V romunski vasi lokalna cerkev in muslimanska skupnost skupaj obnovita vodnjak za vse prebivalce. Kot v Antiohiji, kjer Judje in pogani postanejo eno v Kristusu, to dejanje postane most med verami.

Razširjajoča se Cerkev v Antiohiji postane živo pričevanje o Kristusovi prisotnosti – tam učenci prvič dobijo ime "kristjani" (Apd 11,26), znak nove identitete, ki presega kulturne meje. Psalm 87 slavi Jeruzalem kot mater vseh ljudstev, kjer se porajajo kot domačini (Ps 87,4), predpodoba Cerkve, ki združuje različne v enem telesu.

V evangeliju Jezus jasno pove: "Moje ovce slišijo moj glas in jaz jih poznam" (Jn 10,27). Jezus ne govori o abstraktni skupnosti, temveč o osebnem odnosu – Pastir pozna vsako ovco po imenu in jih varuje v večni varnosti svoje ljubezni.

Rast Cerkve v Antiohiji, psalmistova vizija vključujočega mesta in Jezusova obljuba o večni varnosti – vse priča o Pastirju, ki združuje različne v eni čredi. Vera ni ideologija, temveč odnos s Tistim, ki pravi: "Nihče jih ne more iztrgati iz moje roke" (Jn 10,28). V svetu polnem delitev, Njegova ljubezen še vedno kliče k edinosti.