Ob poslušanju sv. Pavla, si želim, da bi Kristus po Svetem Duhu prebival v mojem srcu in me ukoreninil v ljubezni. Tako pogosto iščem moč v tem, da imam prav, da me drugi spoštujejo in da se stvari odvijajo po mojih pričakovanjih. Toda prava moč raste iz odnosa z Bogom, ki me sprejema tudi v moji nepopolnosti in me postopoma odpira za druge. Jezusove besede, da ni prišel prinesti miru, ampak razdeljenost, me vznemirjajo. Ne govori o nasilju ali sovraštvu kot svojem cilju, temveč o tem, da resnica evangelija včasih razkrije nasprotja, ki jih želim skriti, in zahteva odločitev, komu bom zaupal. To lahko doživim, ko se v družini pogovarjamo o političnih razmerah v Sloveniji in se pogovor sprevrže v medsebojno obtoževanje. Lahko se pridružim posmehu in še poglobim razkol ali pa zberem pogum, povem svoje stališče brez poniževanja in prisluhnem človeku, s katerim se ne strinjam. Sveti Duh mi daje moč, da ne zamenjam miru s tišino za vsako ceno in da resnice ne uporabljam kot orožja. Psalm me spomni, da je Božja ljubezen zvesta in da njegovo srce ostaja blizu človeku, ki ga išče. V evharistiji se srečujem s Kristusom, ki je šel skozi ogenj trpljenja, a se je izročil iz ljubezni, ne iz sovraštva. Ko ga prejemam, prosim Svetega Duha, naj prečisti moje srce, da bom zmogel ostati zvest evangeliju in obenem ohraniti odprta vrata za bližnjega. Tako lahko tudi sredi nasprotij postajam človek, ki ne beži pred resnico, vendar vedno išče pot, po kateri ljubezen ne preneha.