Ko poslušam Pavlov poziv k edinosti, se sprašujem, ali s svojim načinom življenja gradim mostove ali postavljam zidove. Edinost ne pomeni, da imamo vsi enako mnenje, ampak da nas povezuje Kristus, ki nas po Svetem Duhu odpira za potrpežljivost, ponižnost in ljubezen. Psalm me spomni, da je vse, kar obstaja, Božje in da tudi človek, s katerim se ne strinjam, pripada Bogu. Jezusove besede o prepoznavanju znamenj časa pa me vabijo, da ne ostajam slep za to, kar se dogaja v meni in med nami. V današnji Sloveniji hitro opazim napake politikov, sosedov ali ljudi z drugačnimi pogledi, precej težje pa priznam, kdaj sam s svojimi besedami poglabljam razdor. Predstavljam si družinsko kosilo, na katerem pogovor o politiki postane prepir. Lahko vztrajam pri svojem in druge ponižujem, lahko pa se ustavim, prisluhnem in povem svoje mnenje brez žalitev. To ni odpoved resnici, temveč odločitev, da resnice ne ločim od ljubezni. Jezus me vabi, naj se spravim s človekom, dokler je še čas, saj se lahko neizrečena opravičila in dolgo gojene zamere spremenijo v globoke rane. V evharistiji prejemam Kristusa, ki podira pregrade in nas združuje v eno telo. Sveti Duh naj v meni preobrazi užaljenost v odpuščanje, naglico v poslušanje in potrebo po zmagi v željo po spravi. Tako lahko že danes naredim prvi korak: pokličem človeka, s katerim sem se sprl, priznam svoj delež krivde ali mu namenim besedo spoštovanja. Morda ne bom takoj spremenil njegovega srca, lahko pa dovolim Bogu, da začne spreminjati moje.