Gospod me po pismu Efežanom vabi, naj ne živim več v praznosti svojega uma, temveč sprejmem milost, ki mi je podarjena po meri Kristusovega daru, saj me prav ta milost gradi v telesu Cerkve, da dosežem zrelost in rast v ljubezni. Ko se oziram proti Gospodovemu hišnemu pragu, v besedah psalma o prihodu v jeruzalemske hiše prepoznavam globoko hrepenenje po domu in miru, ki ga išče moje nemirno srce. Patristična tradicija v tem mestu miru vidi skrivnost občestva in prebivališča živega Boga, kamor vstopam po daru svete evharistije, ki me zbira, zdravi mojo razdeljenost in hrani mojo dušo s Kristusovim življenjem. Ob evangeljskem vabilu iz Lukovega dneva, ko Jezus opozarja na potrebo po spreobrnitvi in prispodobi o smokvi, ki kljub neplodnosti dobiva še eno leto časa in skrbne nege, čutim potrpežljivost Očetove usmiljene ljubezni, ki me v moji šibkosti ne zavrača, temveč mi podarja čas za prenovo in delovanje Svetega Duha v meni. To se v vsakdanjem življenju izraža takrat, ko se denimo mlad oče po dolgem, naporne delovnem dnevu v službi vrača domov izčrpan in naveličan, a namesto da bi se prepustil zagrenjenosti in očitkom svoji družini, v tišini predih svojo tesnobo, se spomni nedeljskega zakramentalnega obeda in v moči Svetega Duha izroči svoje stiske v molitev. Sredi vsakdanjih pritiskov in sodobne naglice takšen človek preneha brezglavo pritiskati na okolico, odpove se samopomilovanju ter obdana s podporo živega občestva stopi v iskren pogovor s svojo ženo, saj v darovani navzočnosti Boga najde prostor potrpežljivosti, odpuščanja in novega začetka. Ko vstopam v to milost, izročam svoje osebne strahove in neplodna prizadevanja v Očetove roke, dopuščajoč, da me božja navzočnost usposablja za pristne odnose in me polni s tistim notranjim mirom, ki presega vsak zemeljski napor.