Danes nas Božja beseda vodi skozi globino bolečine in hrepenenja. Jeremija joče nad ranami svojega ljudstva: »Moje oči točijo solze noč in dan in ne prenehajo!.« To je jok tistega, ki vidi razdejanje in prosi za usmiljenje. Ob preroku Jeremiju stopim pred Boga brez olepševanja. Pred menoj je ljudstvo, ranjeno zaradi svojih stranpoti, in zemlja, ki ne daje sadu. Tudi danes ni težko srečati podobne puščave. V slovenskem prostoru se mnogi soočajo z osamljenostjo, razdeljenostjo, utrujenostjo in negotovostjo glede prihodnosti. Veliko je besed, malo pa tolažbe. Jeremijev jok postane tudi moja molitev: »Zaradi svojega imena nas ne zavrzi.«

Psalm kliče po usmiljenju. Ne naslanjam se na svoje zasluge, ampak na Božjo dobroto. Sveti očetje pogosto vabijo k skesanosti, ki človeka ne zapira vase, temveč ga odpira delovanju Svetega Duha. Kadar priznam svojo nemoč, se v meni sprosti prostor za Božjo moč.

V evangeliju Gospod razloži priliko o pšenici in ljuljki. Njiva je svet, pa tudi moje življenje. Dobro seme in plevel rasteta skupaj do žetve. Prehitro obsojanje ne rodi svetosti. Kristus potrpežljivo čaka na sad, Sveti Duh pa tiho preobraža človeka od znotraj.

Pred kratkim sem slišal za mladega moža iz Slovenije, ki je po izgubi zaposlitve zapadel v malodušje in se oddaljil od vseh. Nekega dne ga je prijatelj povabil k sveti maši in nato še k prostovoljnemu delu med starejšimi. Njegove okoliščine se niso spremenile čez noč, vendar se je začelo spreminjati nekaj globljega. Iz osamljenosti je stopil v občestvo, iz zagrenjenosti v služenje. Tam, kjer je prej rasel plevel obupa, je začela poganjati pšenica upanja.

Brez Svetega Duha ostane človek zaprt v svoje rane in v nenehno premlevanje krivic. Sveti Duh pa je dih vstajenja. On razsvetljuje notranjega človeka, očiščuje misli in vodi k miru. Zato ne iščem življenja v bežnih občutkih, ampak v navzočnosti Vstalega.

Evharistija je studenec tega novega življenja. Pri njej ne prejemam zgolj spomina na preteklost, ampak samega Kristusa, ki je premagal smrt. Ko pristopam k evharistični mizi, se velika noč ne nahaja nekje daleč v zgodovini, ampak vstopa v moj današnji dan. Tedaj tudi med plevelom sveta že sije luč prihodnje žetve, ko bodo pravični zasijali kakor sonce v Očetovem kraljestvu.

Zato danes izgovarjam preprosto molitev: »Gospod, po Svetem Duhu očisti mojo njivo, nahrani me s svojim evharističnim življenjem in ohrani v meni veselje vstajenja.« Amen.