Danes smo postavljeni pred globoko sporočilo o prehodu iz človeške omejenosti v Božjo zvestobo: v 5 Mz 34,1-12 Mojzes umre na pragu obljubljene dežele, a njegovo življenje ostane pričevanje o Božji bližini. Bog sam ga pokoplje. Jozue prevzame vodstvo, kar kaže, da se Božja zgodovina nadaljuje kljub človeškim prehodom; Ps 66 nas vabi naj hvalimo Boga, ki nas »preizkuša kot srebro« in nas vodi skozi ogenj in vodo, a nas nazadnje privede v obilje. Spomni nas, da je vsaka kriza priložnost za rast vere; v Mt 18,15-20 pa Jezus razlaga cerkveno spravo kot proces, ki temelji na bratski ljubezni in molitvi. Kjer smo dva ali trije zbrani v Njegovem imenu, je On sredi med nami. Cerkev je skupnost ranljivih, ki jih nosi Božja prisotnost. Bog deluje skozi naše krhkosti (Mojzesova smrt), preizkušnje (psalm) in konflikte (Mt 18), da nas privede k zrelosti. Njegova obljuba ni odsotnost stisk, temveč gotovost, da nas – kakor Mojzesa – niti smrt ne loči od Njegovega načrta. Naj nas to spodbudi, da kljub napakam in razočaranjem verujemo v moč sprave in skupnosti, ker Kristus živi med nami.