Danes stojim pred podobo mladega Samuela, ki sredi noči sliši šepet. V duhu Filokalije in modrosti vzhodnih očetov razumem, da Bog ne vpije, ampak trka na vrata mojega srca v trenutkih najgloblje tišine.

Samuel spi, ko ga Bog pokliče. Njegov učitelj Eli je star in njegov vid peša. V tem vidim svojo situacijo: moje zunanje oči so pogosto zaslepljene od bliskanja sodobnih ideologij, od nenehnega toka informacij in družbenih omrežij, ki mi narekujejo, kaj naj si mislim o svetu, o politiki in o sebi. Moje duhovno gledanje peša, ker sem preveč zaposlen z gledanjem v zaslone.

Ko slišim klic, sprva tečem k napačnim virom – k mnenjem drugih, k ideološkim priročnikom, k iskanju potrditve v javnosti. A z Elijevo pomočjo končno spoznam: ne gre za zunanje glasove. Moja prava identiteta se zgodi v tistem: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša.« Svoj ego danes postavim na stran in postanem uho za Božje prijateljstvo.

V evangeliju gledam Jezusa. Potem ko je ozdravil Simonovo taščo in celo mesto, ko bi lahko užival v slavi in vplivu, ko bi lahko postal »vplivnež« svojega časa, stori nekaj radikalnega: »Navsezgodaj, ko je bilo še popolnoma temno, je vstal, šel ven na samoten kraj in tam molil.«

To je moj današnji izziv. Živim v svetu, ki mi nenehno prodaja ideologije »nujnosti« in »akcije«. Vse je nujno, vse je usodno, vsaka novica v Sloveniji ali svetu zahteva moj takojšen odziv, moj gnev ali mojo opredelitev. Jezus pa me vabi v »samoten kraj« znotraj mojega srca. Prijateljstvo z Bogom negujem tako, da si vzamem trenutek, ko nisem na voljo nikomur razen Njemu.

Danes zjutraj sem se zavestno odločil za majhno »filokalično« dejanje. Namesto da bi bila prva stvar, ki jo naredim, preverjanje novic na telefonu – tistega viharja mnenj, ki mi takoj vzame mir in me pripravi na obrambo ali napad –, sem telefon pustil v drugem prostoru.

Sedel sem ob kavi, gledal, kako se dan prebuja, in preprosto ponavljal: »Gospod, hvala Ti za dar življenja. Tukaj sem, poslušam.« Ko sem kasneje vstopil v službo, kjer se je že vnela debata o neki novi, sporni družbeni temi, nisem čutil potrebe, da bi takoj »udaril nazaj« z argumenti. Ker sem zjutraj nahranil svoje srce v samoti, sem lahko sodelavcem ponudil mirno besedo in nasmeh. Moje pričevanje za življenje in skupnost danes ni bilo v glasnem dokazovanju, ampak v tem, da sem v prostoru ohranil mir, ki ga svet ne more dati. Sredi dneva sem bil »Samuel«, ki ne pusti, da bi katera koli Božja beseda (beseda ljubezni in spoštovanja) padla na tla.