»Tisti, ki so hodili spredaj, so ga grajali, naj umolkne; on pa je še bolj vpil: 'Davidov sin, usmili se me!'« (Lk 18,39)

Pred nami je zgled vztrajnosti v molitvi. Če molim, mi drugi hočejo vzeti pogum in me utišati. Zato nas Jezus vabi, naj vedno molimo in se ne naveličamo. Ne glede na vse vztrajajmo. Če se zavedam, da sem slep in v temi, potem nihče ne more utišati mojega vpitja k Njemu, ki je Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Če sem ves potreba, sem zelo odprt zanj, ki se mi daruje. Le moje uboštvo lahko sprejme Njegovo usmiljenje. Z vsakim krikom k Njemu, se moja tema tanjša in On me objema v svoje razsvetljenje Sina, ki ljubi Očeta in brate in sestre. Gospod, usmili se me, odpri moje srce, da bo vpilo k tebi, ki si Luč na moji poti.