Danes se v mojem srcu ustavljata dve podobi: grm v puščavi in drevo ob potoku. Filokalija me vabi k »straži nad srcem«, saj me prerok Jeremija s svojo neizprosno iskrenostjo sooča z resnico, da je srce nad vse varljivo. Ko berem te vrstice, se sprašujem, kam vkopavam svoje korenine – v suho prst človeške moči in zunanjega blišča ali v tihe vode Božje prisotnosti.

Evangeljska prilika o bogatinu in Lazarju mi danes ne pusti spati. Vidim bogatina, ki ni bil hudoben v klasičnem smislu; bil je le duhovno slep, zazidan v svoje udobje in škrlat. Lazar, čigar ime pomeni »Bog pomaga«, pa leži pred njegovimi vrati. Ta razdalja med pragom in bogato obloženo mizo je zame podoba pekla, ki se začne že tukaj – v brezbrižnosti. Razumem, da je moj bližnji moje življenje. Če Lazarja ne vidim, ne vidim Boga. Moje srce takrat postane tisti grm v slani pokrajini, ki ne opazi priložnosti.

Pri sveti maši ta razpoka med menoj in Lazarjem izginja. Ko se zberemo okoli oltarja, vstopam v prostor, kjer ni več »bogatih« in »ubogih« v posvetnem smislu. Vsi smo berači, ki čakamo na drobtine nebeškega kruha. V evharistični daritvi se Kristus popolnoma izniči, da bi postal hrana za oba – zame in za tistega, ki ga v vsakdanjem življenju morda spregledam.

Obhajilo me vabi k radikalni preobrazbi pogleda. Ko prejemam Gospoda, prosim, da bi moje oči postale Njegove oči. Vsaka maša me pošilja nazaj k mojemu pragu, kjer me čaka moj Lazar. Tam se moje srce uči postajati drevo, ki sredi suše daje sad, ker ve, da njegovo življenje ne izvira iz tega, kar kopiči, ampak iz tistega, kar daruje.

Danes to ločnico med bogatinom in Lazarjem čutim sredi naraščajoče stanovanjske stiske in socialne izključenosti mnogih. Opazujem stisko običajnih ljudi v naših mestih, kjer se bleščeče izložbe in dragi turistični apartmaji stikajo s tihim propadanjem starejših, ki si ne morejo več privoščiti osnovnih dobrin. Vidim mlade družine, ki so zaradi previsokih najemnin prisiljene v nenehno seljenje in negotovost. To so naši sodobni Lazarji, ki ležijo na pragu »razvitega sveta«.

V družbeno-političnem dogajanju, kjer prevladuje retorika o uspehu in rasti, izbiram pot sočutne prisotnosti. Moj post je v tem, da zavestno ustavim svoj hitri korak in opazim človeka, ki ga sistem obravnava le kot statistiko ali breme. Ko se zavzamem za pravičnejšo porazdelitev bremen ali ko preprosto delim svoj čas s tistim, ki nima ničesar ponuditi v zameno, takrat v svojem srcu rušim tisti neprehodni prepad, o katerem govori evangelij.

Sredi sveta, ki me spodbuja, naj zaupam le v svoj trud in denar, se ustavljam in šepetam besede psalma: »Blagor človeku, ki zaupa v Gospoda.« Moja varnost ni v škrlatu, ampak v milosti, ki me povezuje z bratom.

Danes se sprašujem: Kdo je tisti Lazar na mojem pragu, ki ga vztrajno spregledam? Skušam v svojem dnevu najti trenutek za konkretno dejanje pozornosti do nekoga, ki mi ne more ničesar povrniti.