Janez me danes spominja, da ljubezen postane resnična, ko bratu odprem vrata in mu pomagam na poti. Včasih je to gostoljubje, drugič pozornost, tretjič pripravljenost, da človeka podpiram, čeprav mi ne more ničesar povrniti. Tako postajam sodelavec resnice, ki je Kristusova ljubezen.

Jezus v priliki o vdovi in nepravičnem sodniku govori o vztrajni molitvi. Vztrajanje ni poskus, da bi Boga prepričal, naj bo dober. Je pot, po kateri se moje srce počasi uči zaupati Očetu, tudi kadar odgovor še ni viden. Sveti Duh v meni ohranja to zaupanje in mi pomaga, da v čakanju ne otrdim, ampak ostajam odprt za Božje delovanje.

To lahko doživim tudi v vsakdanjem življenju. Delavec, ki že dolgo išče zaposlitev, vsako jutro znova pošlje prošnjo in ohranja pogum. Mati, ki skrbi za bolnega otroka, dan za dnem vztraja v nežnosti. Starejši človek, ki živi sam, se kljub osamljenosti odloči poklicati soseda. Njihova vztrajnost ni vedno glasna, vendar v njej raste zaupanje, ki ga Bog ne prezre.

Pri krstu sem prejel življenje, ki izvira iz Kristusove smrti in vstajenja. Evharistija me hrani s Kristusovo zvestobo: v njej se daruje tudi takrat, ko je moje srce utrujeno ali raztreseno. Ko ga sprejemam, me Sveti Duh krepi, da lahko vztrajam v molitvi in ljubezni.

Gospod, ko ne vidim odgovora, me ohrani v zaupanju. Sveti Duh naj obnavlja življenje mojega krsta, evharistija pa naj me utrjuje v tvoji zvestobi, da bom tudi danes vztrajal v molitvi in dobroti.