V srcu se moj duh srečuje z neskončno milino. V njem odmeva glas s Sinaja: »Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod.« Ta obljuba ni le starodaven spomin, temveč živo delovanje Svetega Duha, ki v mojem srcu oživlja zavest o neprecenljivem dostojanstvu. Bog me/nas ne kliče v suženjstvo, temveč nas na orlovih perutih nosi k sebi, da bi naše bivanje postalo pesem hvaležnosti. Sveti Duh je tisti nevidni prst, ki na tablo našega srca zapisuje postavo ljubezni, v kateri vsak vdih postaja daritev in vsak izdih zahvala Gospodu, ki je dober in čigar zvestoba traja na veke.

V središču krščanskega bivanja stoji evharistija – skrivnost, v kateri se nebo dotika zemlje in se moja človeška revščina utaplja v božjem bogastvu. Pri liturgiji Sveti Duh sestopa na darove kruha in vina, a hkrati sestopa v moje ranjeno bitje. Ta božanski ogenj v meni izžiga strah in negotovost, o katerih govori apostol Pavel, ko opisuje našo nemoč. V prejemu svetih skrivnosti nenehno živim iz velike noči; Kristusova kri v meni postaja vrelec sprave, ki me povezuje z Očetom prav takrat, ko se počutim najbolj nevrednega.

Evharistija je zame prostor svetega miru, kjer se moje srce polni s sočutjem, ki ga je Jezus čutil ob pogledu na izčrpane in potrte množice. Sveti Duh v evharističnem kruhu preobraža mojo sebičnost v pripravljenost za služenje. Ko jem ta Kruh, postajam delavec v Gospodovi žetvi; moje roke postajajo Njegove roke, da bi sredi sveta, ki je žejen upanja, brezplačno dajal to, kar sem brezplačno prejel. Poboženje se uresničuje v tistem trenutku, ko evharistija iz cerkvenih sten stopi v moje odnose in sredi vsakdanjosti plete mrežo božjega kraljestva.

Zato nas Jezus spodbuja: "Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.«

Sveti Duh prebuja moč sočutja tam, kjer se soočamo z bičem osamljenosti in trdoto brezosebnih sistemov. Ko zbolimo ali se znajedmo v krču osamljenosti po izgubi bližnjega, se prav tam odpre pot za delovanje kraljevega duhovništva. V trenutku, ko se sredi te osebne stiske v moči Svetega Duha ne zaprem v samopomilovanje, temveč svojo nemoč darujem kot molitev za trpeče bližnje, v meni vstaja Kristus. Moja ranjenost postane oltar, na katerem Sveti Duh preobraža grenkobo v milino, ki tiho tolaži tiste, ki so prav tako »kakor ovce brez pastirja«.

Običajen človek se danes v primežu draginje, stanovanjske stiske ali krivičnih predpisov počuti »izčrpan in potrt«. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi tega družbenega nemira nekdo zavestno izbere pot brezplačnega služenja. Ko se v našem javnem življenju pojavi človek – morda uradnik, ki v drugem ne vidi le številke v spisu, temveč brata v stiski, ali zdravnik, ki sredi razpadajočega sistema ohranja sveto pozornost do »zadnjega« pacienta – tam raste božje kraljestvo. Ko naš javni prostor namesto tekmovalnega dokazovanja moči napolni iskanje poti do tistih, ki so ostali ujeti v birokratske labirinte ali socialno odrinjenost, se uresničuje preobrazba narodovega telesa. Vsako dejanje, ki sredi slovenske razklanosti brezplačno prinaša mir, ozdravljenje in spoštovanje namesto novih zamer, je sad Svetega Duha, ki v našem narodu nevidno plete mrežo nove, evangeljske in evharistične kulture, v kateri je ljubezen edino pravo merilo duhovne plemenitosti.

Sveti Duh me vodi k izviru večnega Življenja. »Gospod je dober, večno traja njegova dobrota.« Moje bivanje postaja živo bogoslužje, ko v moči Vstalega vsako srečanje s trpečim človekom spremenim v daritev in zajemam iz polnosti vesselja, ko bo ves svet postal eno v božji Ljubezni. Amen.