Prerok Ezekiel pripoveduje ganljivo zgodbo o mali deklici (Izraelu), ki je bil zapuščen in prepuščen smrti. Bog se skloni k njej, jo pobere, očisti, obleče in ji podari dostojanstvo. Šele potem pride bolečina nezvestobe. Toda tudi na koncu Bog ne prekliče svoje zaveze. Spomni se je. Njegova zvestoba ostane večja od človekove nezvestobe.

Ko berem te besede, prepoznavam svojo življenjsko zgodbo. Kolikokrat sem pozabil, da je vse, kar imam, najprej dar. Življenje, vera, ljudje, ki so mi bili poslani na pot, odpuščanje, nova jutra – vse to sem prejel. Srce pa se hitro navadi na darove in pozabi na Darovalca. Takrat začne iskati oporo drugje in postane nemirno.

V evangeliju Jezus spregovori o zakonu in zvestobi. Ne govori najprej o pravilih, ampak o Božjem srcu. Ljubezen je po svoji naravi zvestoba. Bog ostaja zvest tudi tedaj, ko človek omahuje. Vsak zakon, vsako prijateljstvo in vsak odnos črpa svojo moč prav iz te Božje zvestobe. Kjer je človek prepuščen samo sebi, se hitro utrudi. Kjer pa deluje Božji Duh, se vedno znova odpira možnost novega začetka.

Sveti Duh je tihi varuh zaveze. V srcu ohranja spomin na Božjo ljubezen, posebej takrat, ko čustva oslabijo ali ko pridejo preizkušnje. Ne ustvarja popolnih ljudi, ampak vodi k potrpežljivosti, odpuščanju in zaupanju. Njegovo delovanje je podobno izviru, ki ne preneha teči, tudi če je zemlja dolgo časa suha.

To še posebej občutim ob pogledu na današnji svet. Mnogi zakonci nosijo težo vsakdanjih skrbi, finančnih pritiskov, utrujenosti in pomanjkanja časa drug za drugega. Mladi pogosto odlašajo z odločitvijo za zakon, ker jih spremlja negotovost glede prihodnosti, dostopnega doma ali stalne zaposlitve. Obenem družbo zaznamujejo razdeljenost, nezaupanje in kultura, ki trajne zvestobe ne razume več kot nekaj lepega, ampak kot breme.

Prav zato postaja evharistija kraj, kjer se znova srečam z Božjo zvestobo. Na oltarju Kristus obnovi svojo zavezo z nami. Ne zato, ker bi si jo vedno zaslužili, ampak ker njegova ljubezen ne odstopi od človeka. Cilj evharistije je, da tudi moje srce postopoma postane sposobno takšne zvestobe. Ko prejemam Kristusovo telo, Sveti Duh v meni utrjuje življenje, ki se ne hrani samo iz trenutnih občutkov, ampak iz občestva z Njim.

Na koncu prerok zapiše, da bom ob Božjem usmiljenju obstal v tihoti. Ta tihota ni praznina. To je mir človeka, ki je znova odkril, da ga Bog ljubi prvi. Iz takšnega miru raste zvestoba, ki ni sad človeške trme, ampak sad Božje navzočnosti v srcu.