Praznik povišanja svetega križa se mi vedno zdi nekoliko nenavaden. Svet običajno povzdiguje moč, uspeh in zmago. Cerkev pa danes povzdiguje križ. Na prvi pogled je to znamenje poraza, v resnici pa je kraj, kjer se razodene najgloblja Božja ljubezen. Jezus ne zmaga tako, da uniči svoje nasprotnike, ampak tako, da do konca ostane zvest ljubezni.

V puščavi so Izraelci gledali bronasto kačo in ostali živi. Jezus ta dogodek poveže s seboj: kdor pogleda nanj, povišanega na križu, prejme življenje. Ta pogled ni bežen. Je pogled srca, ki si dovoli priznati svojo ranjenost in svojo potrebo po Odrešeniku. Šele ko neham bežati pred križem, odkrijem, da tam nisem sam. Kristus me je prehitel.

Apostol Pavel v hvalnici iz Pisma Filipljanom občuduje Jezusa, ki se je izpraznil samega sebe in postal poslušen do smrti na križu. Prav v tej ponižnosti se razodene Božja moč. Sveti Duh tudi mene vodi po isti poti. Ne zmanjšuje mojega dostojanstva, ampak me osvobaja potrebe, da bi se vedno dokazoval, imel zadnjo besedo ali zmagal v vsakem sporu. V tihoti srca se rodi svoboda, ki je svet ne more dati.

Pred kratkim sem prebral zgodbo mlade žene, ki je po prometni nesreči ostala na invalidskem vozičku. Prve mesece je živela v jezi in obupu. Nekega dne je med rehabilitacijo srečala deklico, ki je kljub težki bolezni vsakogar pozdravila z nasmehom. Pozneje je zapisala: »Tistega dne se moja bolečina ni zmanjšala. Spremenil pa se je moj pogled.« Danes pomaga ljudem, ki se po hudih poškodbah vračajo v življenje. Njen križ ni izginil, vendar ni več zadnja beseda njenega življenja.

To je skrivnost križa. Sveti Duh ne izbriše vsakega trpljenja, vendar lahko trpljenje napolni z navzočnostjo Kristusa. Tam, kjer sem nekoč videl samo konec, začne nastajati prostor za novo življenje.

Evharistija je najgloblje srečanje s to skrivnostjo. Na oltarju postane navzoča Kristusova daritev na križu, vendar ne kot spomin na poraz, ampak kot zmaga ljubezni. Ko prejemam njegovo telo, sprejemam Ljubezen, ki se ni umaknila pred trpljenjem. Cilj evharistije je, da tudi moje življenje počasi postaja dar. Sveti Duh preobraža kruh in vino v Kristusovo telo in kri, hkrati pa želi preoblikovati moje srce, da bi znalo ljubiti tudi tedaj, ko ljubezen nekaj stane.

»Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.« Te Jezusove besede ostajajo središče današnjega praznika. Ko pogledam križ, ne vidim predvsem bolečine. Vidim Boga, ki me nikoli ne neha iskati. In prav ta pogled v meni prebuja zaupanje, da nobena rana, nobena preizkušnja in noben križ nimajo zadnje besede. Zadnjo besedo ima vedno ljubezen, ki jo Sveti Duh tiho izliva v človeško srce.