»Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni« (Mr 2, 17).

Biti inteligenten je pridevnik. Biti lep je kulturno prepričanje. Biti dober, pa je odločitev. Takšno odločitev je naredil Levi, ki ga je Jezus poklical naj hodi za Njim. Jezus ga je poklical iz njegove sebičnosti v občestvo bratov in sester, grešnikov. Jezusova beseda ustvarja občestvo-skupnost grešnikov, ki nič več ne živijo iz svoje lastne sebičnosti, ker jih je Beseda ozdravila. Jezus je utelešenje Očetove ljubezni, ki razsvetljuje in očiščuje, osvobaja in preobraža. Njegova beseda in življenje našemu življenju, smrti, prijateljstvom, bolečini, ljubezni, družini, delu in osebnim odnosom, samoti, skritim srčnim vzgibom, velikim družbenim dogajanjem in celotnemu človeškemu življenju vrne smisel in večno vrednost, ki je zaradi »bolezni« nič več ne prepoznamo. Ko se srečamo z Besedo, spet najdemo sami sebe kot brezpogojno ljubljene sinove in hčere v skriti kamrici srca, kjer nas Bog ustvarja in podarja.