Danes vstopam v dan s težko podobo iz Prve knjige o Samuelu: Izraelci so poraženi, skrinja zaveze je ugrabljena, v taboru vlada obup. V duhu Filokalije in modrosti vzhodnih očetov v tem vidim svoje notranje stanje, ko se zanašam na zunanje oblike in gotovosti, moje srce pa je daleč od Živega Boga.

Izraelci so mislili, da jih bo zgolj fizična prisotnost skrinje rešila pred sovražnikom, ne da bi spremenili svoja srca. Tudi jaz se pogosto ujamem v to past. Mislim, da sem varen pred lažnimi ideologijami današnjega časa samo zato, ker ohranjam krščansko tradicijo ali zagovarjam prave vrednote. A če v mojem srcu vlada gnev, če neprestano obsojam družbo, ne da bi v meni gorela ljubezen, potem je moja »skrinja« prazna.

Ko doživim poraz ali ko vidim, kako se krščanske vrednote v svetu umikajo, se vprašam: ali sem Boga spremenil v orodje za svoje male ideološke vojne? Moja edina moč ni v zmagoslavju nad drugimi, ampak v moji vrnitvi h koreninam Božjega prijateljstva.

V evangeliju gledam gobavca. Gobavost je zame podoba vsega tistega, kar me danes ločuje od bližnjih: moji predsodki, moj strah pred tistimi, ki razmišljajo drugače, moja otrdelost sredi družbenih delitev. Ta človek pade na kolena in izgovori najlepšo molitev: ne izsiljuje ozdravljenja, ampak se prepusti Božji volji.

Jezus se ga dotakne. To je zame pretresljivo. Sredi sveta, ki se boji »okužbe« z napačnimi mnenji ali nečistimi ideologijami, se Jezus ne boji dotika. On se dotakne moje rane in moje osamljenosti, da bi me preobrazil. Biti evharistični kristjan zame pomeni prav to – dovoliti Jezusu, da se dotakne moje notranje »gobavosti«, da bi jaz kasneje lahko s sočutjem zrl v rane svojih bratov in sester.

Danes sem se znašel sredi napete razprave na spletu pod novico o vprašanju, ki globoko deli našo družbo. Moja prva reakcija je bila, da bi »vzel skrinjo zaveze« – da bi udaril z vsemi argumenti, da bi nasprotnika poteptal in mu dokazal, kako se moti. Čutil sem, kako moje srce postaja trdo in sovražno.

Nato sem se ustavil. Spomnil sem se gobavca. Namesto da bi napadel, sem v sebi zavzdihnil: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti tega gneva.« Odložil sem telefon. Namesto da bi pisal komentar, sem šel do soseda, za katerega vem, da razmišlja povsem drugače kot jaz in je trenutno v stiski. Pomagal sem mu pri opravilu pred hišo. V tistem trenutku se nisem boril proti ideologiji z besedami, ampak sem jo premagal z dotikom sočutja. Moja skrinja zaveze ni bila več ugrabljena, ampak je spet bivala v mojem srcu skozi preprosto dejanje prijateljstva. Sredi »poraza« krščanskih idej v javnem prostoru sem danes izbral osebno zmago ljubezni.