»Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« (Mt 22,14)

Danes mladi pari iz različnih razlogov prosijo za krst svojih otrok. Za nekatere je krst zapleten obred poimenovanja ali obredna priprava na organizacijo zabave "rodil se nam je otrok". Drugi sicer ne vedo povsem natančno, zakaj želijo krst, vendar pa vedo, da ga želijo. Za nekatere starše pa je jasno, da želijo svojim otrokom posredovati Kristusovo življenje, ki je vzgajalo njih.

Prva tri stoletja cerkvene zgodovine so ta zakrament obhajali ob zori na velikonočno vigilijo, ne le zato, ker vzhajajoče sonce simbolizira Kristusovo luč, ki vzhaja v nas, ampak tudi zato, ker je krst vedno potekal v tajnosti. Prvih tristo let krščanstva so kristjani ob zori sprejeli krstno vodo, za kosilo so bili pa lahko že mrtvi. Krst zanje ni bil družabni dan, ampak zaveza za življenje in smrt.

V priliki o kraljevi pojedini Jezus napoveduje dneve, ko bodo tisti, za katere bi pričakovali, da so kristjani, zavrnili povabilo k veri, v cerkev pa se bodo zgrinjali tisti, za katere so mislili, da se bodo najmanj odzvali Božjemu klicu.

Od prvih dni krščanstva je poročna gostija veljala za prispodobo dveh stvari: evharistije in večnega življenja. Zanimivo je, da se ta prilika, čeprav uporablja podobo gostije, manj ukvarja z jedjo in bolj s tem, kdo je notri in kdo zunaj ter zakaj!

Od gospodarja povabljeni zavrnejo priložnost, da bi šli na poročno gostijo - kar je še vedno skoraj nepredstavljivo. Ubogi in zavrženi prepoznajo darilo in darovalca, se oblečejo in imajo kam iti. Med gosti je tudi prevarant, ki ni primerno oblečen za to priložnost in ostane brez besed, ko ga vabijo naj odgovori.

Ta zadnji lik je očitno tisti v najzgodnejši krščanski skupnosti, ki je sprejel vodo krsta, a je izdajal preganjano skupnost svetega Mateja. Ko so jih odkrili, so jih izločili. V Matejevem času so jih takšni prevaranti stali življenja.

Kaj torej vse to pove nam danes? Ne gre za to, kako se oblačimo za mašo ali za večno življenje! Ne gre za strah, da bi se izkazalo, da ne znamo govoriti pravih besed, ko smo poklicani, da odgovorimo. Gre za to, ali smo dovolj ubogi, da v povabilu k veri prepoznamo Božji dar, in za to, ali smo dovolj velikodušni, da se celostno odzovemo. Po krstu smo deležni Kristusovega življenja, ki je že premagalo smrt. Položeni ali potopljeni smo vanj. On živi v nas in mi v njem. Vsak dan lahko živimo iz te resnice. Njegovo življenje Sina, ki ljubi brate in sestre tudi preko smrti in za vedno, lahko izžareva iz našega življenja. Njegovo življenje smo povabljeni izžarevati v naših domovih, službah, v vseh medsebojnih odnosih. Ta dar lahko vsak dan znova zavestno sprejemamo. "Ti, Gospod živiš v meni in jaz v tebi, skupaj z vsemi, ki si mi jih podaril v ta čas in prostor. Hvala ti. Tvoj sem in s teboj hodim. Tvoja konkretna ljubezen je vir mojega veseslja. Ti si se zaročil in poročil z nami. Naše življenje je tvoja poročna gostija z nami".

Tako kot prvi kristjani smo bili pri krstu oblečeni v belo oblačilo - poročno obleko. Tako kot njihov tudi naš krstni dan ni bil slovesnost poimenovanja in ni bil družabni dan. Na krstni dan smo dobili stalno vabilo na praznovanje življenja v Kristusu, kjer ravnamo v moči njegove zvestobe in usmiljenja do vseh grešnikov (nas) vseh časov. Vsi smo poklicani, malo se jih pa odloči sprejeti klic in dovoliti Besedi, da nas preobrazi.

"Porque muchos son los llamados, pero pocos los elegidos". (Mt 22,14)

Hoy en día, las parejas jóvenes piden el bautismo de sus hijos por diversos motivos. Para algunos, el bautismo es una elaborada ceremonia para poner el nombre o un ritual de preparación para la organización de una fiesta en la que "nace un bebé". Otros pueden no saber exactamente por qué quieren el bautismo, pero saben que lo quieren. Para algunos padres, está claro que quieren transmitir a sus hijos la vida de Cristo que les nutrió a ellos.

Durante los tres primeros siglos de la historia de la Iglesia, este sacramento se celebraba al amanecer de la Vigilia Pascual, no sólo porque el sol naciente simboliza la luz de Cristo que nace en nosotros, sino también porque el bautismo siempre se ha hecho en secreto. Durante los trescientos primeros años del cristianismo, los cristianos recibían el agua bautismal al amanecer, pero a la hora de comer ya podían estar muertos. Para ellos, el bautismo no era una jornada social, sino un pacto de vida y muerte.

En la parábola del banquete del rey, Jesús predice los días en que aquellos de los que se esperaba que fueran cristianos rechazarían la invitación a la fe, y aquellos de los que se pensaba que tendrían menos probabilidades de responder a la llamada de Dios acudirían en masa a la iglesia.

Desde los primeros tiempos del cristianismo, el banquete de bodas se ha considerado una metáfora de dos cosas: la Eucaristía y la vida eterna. Curiosamente, aunque esta parábola utiliza la imagen de un banquete, se ocupa menos de la comida y más de quién entra y quién sale y por qué.

Los invitados rechazan la posibilidad de ir al banquete de bodas, algo que sigue siendo casi impensable. Los pobres y rechazados reconocen el regalo y a quien lo hace, se visten y tienen a dónde ir. Entre los invitados hay un engañador que no está vestido para la ocasión y se queda sin palabras cuando se le invita a responder.

Este último personaje es, evidentemente, el de la primera comunidad cristiana que aceptó el agua del bautismo pero traicionó a la comunidad perseguida de San Mateo. Al ser descubiertos, fueron condenados al ostracismo. En tiempos de San Mateo, tales engañadores les costaron la vida. Todos somos llamados, pero pocos deciden aceptar la llamada y permitir que la Palabra nos transforme.