Jezusova prilika o vdovi in nepravičnem sodniku (Lk 18,1−8) nam daje izjemno spodbudo. Poudarja Božjo strast do človeka, nam pomaga videti, da je Jezusova beseda želja po dajanju. Mi smo naslovljenci tega daru. Vdova v priliki, ki »nenehno hodi« in prosi, nam pokaže, kaj pomeni želeti si, hoteti in prositi za dar, ki nam ga Oče želi dati. Sodnik ne popusti iz dobrote, ampak zaradi vztrajnosti vdove. Jezus nam želi povedati: »Koliko bolj pa bo Bog priskrbel pravico svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu« (Lk 18,7). To ni ukaz, temveč vabilo k svobodi in zaupanju. Vdova s svojo vztrajnostjo izsiljuje dobroto. Jezus nas vabi, da v molitvi vztrajamo z zaupanjem in svobodo, saj vemo, da je Oče do nas neskončno bolj ljubeč in pripravljen odgovoriti kot tisti nepravični sodnik. Naša molitev je dejanje, s katerim cenimo dar, ki nam ga Bog ponuja. Je dejanje ljubeče vztrajnosti – ne zato, ker bi morali Boga prepričati, ampak ker želimo pokazati svojo željo in odprtost za njegov dar.