Iz svetega evangelija po Marku (Mr 8,11-13)

Tisti čas so prišli farizeji ter se začeli prepirati z Jezusom: zahtevali so od njega znamenje z neba, da so ga skušali. Iz globočine srca vzdihne ter pravi: »Kaj hoče ta rod imeti znamenje? Resnično, povem vam: Temu rodu se ne bo dalo znamenje.« In pustil jih je, stopil zopet v čoln in se odpeljal na drugo stran.

Evangelij nam kaže sovraštvo farizejev do Jezusa, prvo berilo pa govori o Kajnovem umoru brata Abela.

Cerkev je zelo dobro dojela povezavo med obema odlomkoma: Abelova žrtev je predpodoba Jezusove.

Najboljšo razlago prvega berila nam da Janez v svojem prvem pismu.

Razlog za Kajnov umor Abela je hudobija. Nedolžnega ubije hudobnež, ki dobrega sovraži, ker dela dobro (1 Jn 3,12).

Zato se kristjani ne smemo čuditi, če nas svet sovraži.

Vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.

Kdor ne ljubi ostane v smrti in želi svojega brata ubiti, kajti hudič je morilec že od začetka.

Zgodbo obeh bratov lahko apliciramo tudi nase.

Kar velja za Kajna, velja tudi za nas: ko doživljamo sovraštvo do drugih in se z njimi prepiramo, se ne zato, ker oni delajo nekaj slabega, ampak zato, ker mi nismo dobri, ampak hudobni.

Ker vidimo, da so drugi boljši od nas jih ne moremo več prenašati.

Na omenjeno skušnjavo bodimo zelo zelo pozorni.

Kajti v krščanskih skupnostih ima domovinsko pravico.

Ko v sebi opazimo nasilne in sovražne misli, se iskreno vprašajmo: »Čemu mi prihajajo takšne misli? Ali zato, ker so drugi hudobni, ali zato, ker jaz nisem dovolj dober?«

Največkrat velja za nas drugi odgovor. Ker nisem dovolj dober, mi prihajajo misli nasilja, netolerance, antipatije, nevošljivosti. Gospod nam pravi, naj se ne prepuščamo nasilnim mislim niti takrat, ko so drugi hudobni. Le tako bomo lahko premagali hudo z dobrim.

Cerkveni očetje so v zgodbi bratov prepoznali skrivnost Jezusove zmage nad grehom. Nedolžni Abel umre. Prva krivica je storjena.

Toda Bog pazi, nikoli ni brezbrižen, tudi takrat, ko mislimo, da mu je popolnoma vseeno za nas.

Po Abelovi smrti Bog spregovori in Kajna vpraša, kje je njegov brat Abel?

Cerkveni očetje so razumeli, da je Bog že takrat nameraval človeku podariti vstajenje kot zdravilo za prvi umor.

Pismo Hebrejcem pokaže, da je Abel, tudi po svoji smrti, podoba vstalega Kristusa.

Abel je umrl, a njegov glas se močno sliši: »Glas krvi tvojega brata vpije k meni iz zemlje!« Abel še živi. Glas njegove krvi je še močnejši, ko je govor o Kristusu. Kristusova kri, ki so jo prelili njegovi nasprotniki, po njegovi smrti vpije: Kristus je vstal! Ta glas ne vpije po maščevanju, ampak kliče usmiljenje in ljubezen.

Cerkveni očetje vidijo tukaj še en simbol Kristusovega vstajenja: rojstvo še enega sina, ki ga je Adam imenoval Set. Namesto Abela, mu je Bog naklonil druge potomce. Set je podoba vstalega Kristusa. Bog že od začetka pokaže svoj načrt odrešenja, zmage nad smrtjo in zlom, ki bo človeštvu dana po smrti in vstajenju Jezusa Kristusa.

Današnji evangelij na skrivnosten način govori o tej zmagi. Farizeji zahtevajo znamenje z neba, da bi Jezusa preizkušali. Če jim ga bo dal, ga bodo obsodili in ubili. Zaenkrat Jezus noče dati zamenja in pravi da temu rodu ne bo dano nobeno znamenje. Edino znamenje bo Kristusova smrt in vstajenje, znamenje Božje ljubezni in Jezusove zmage. Drugod govori o Jonovem znamenju: vržen je v morje in zaradi Božjega posega ne umre. Bog v času uresničuje svoj načrt proti smrti in proti zlu. Odprimo srca Božji zmagi, zmago iz ljubezni sprejetega trpljenja, ki omogoči, da dobro zmaga.