Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 4,43-54)

Tisti čas je Jezus iz Samarije odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so vse vedeli, kar je bil storil v Jeruzalemu ob prazniku; kajti tudi oni so bili šli k prazniku. Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino.

Bil je pa neki kraljevi uradnik, čigar sin je bil bolan v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in prosil, naj pride in ozdravi njegovega sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel.

Že na poti pa so mu prišli naproti služabniki in povedali, da njegov sin živi. Povprašal jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je pustila mrzlica.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je Jezus rekel: ›Tvoj sin živi‹. In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo.

Evangelij nas vabi, naj rastemo v veri. Kaže nam pot vere kraljevega uradnika, ki Jezusa prosi naj okrepi njegovo vero in ozdravi njegovega bolnega sina. Mi pričakujemo, da bomo najprej videli, potem pa verovali. V resnici pa je treba verjeti besedi in potem vidimo njene sadove. To je resnična vera. Uradnik vztraja, naj Jezus pride, naj se spusti k njemu, preden deček umre. Jezus pa mu odgovori: Pojdi, tvoj sin živi. Jezus v tem trenutku od njega zahteva vero v njegovo besedo. Zanj je to težko, zelo težko. Uradnik protestira, ker ne vidi ničesar, Jezus ne pride, ne stori ničesar in ima težavo verjeti. Zdi se mu, da se ga Jezus želi samo odkrižati in se noče ukvarjati z njim. Pojdi! To je zgolj beseda. Nisi pa storil ničesar, kako naj verjamem?

Takšno vero hoče Jezus od nas. Če pričakujemo, da se nam bo Jezus prikazal in mu bomo potem verjeli, naša vera ne bo vera, ampak preprosta ugotovitev.

Uradnik je imel moč, da je verjel Jezusovi besedi. Nič še ni bilo storjenega. Le Jezus je spregovoril. Mož je verjel, da je res zato, ker je Jezus rekel. Na njegovo besedo lahko spremenim svojo držo. Nič več ne vztrajam. Grem v veri, da je res, kar je Jezus rekel.

Pogosto je tako, da moramo Jezusu najprej verjeti, potem On lahko šele nekaj stori. Molimo in Gospod nas razsvetli, zdi pa se, da ni posegel. Nič se ne spremeni in težave ostajajo enake.

Jezus pa govori tvojemu in mojemu srcu: Zaupaj, to je dobro zate. Moj križ vodi v vstajenje, samo veruj.

Rast v veri je mogoča šele, če verujem.

Če uradnik ne bi imel vere, kaj bi si mislil, ko so mu služabniki prišli povedat, da njegov sin živi. Verjetno (a čudež se ne bi zgodil) bi sam pri sebi mislil: »Jezus ni hotel storiti ničesar, k sreči so se stvari same po sebi izboljšale in se ni nič zgodilo.« Zdi se, da ima tisti, ki nima vere, vedno prav: če se slabo konča s tem dobi potrditev, da je imel prav, da ni veroval; če pa se dobro konča, pa pomeni, da se je tako pač moralo zgoditi. Uradnik pa je veroval. Ko dobra novica pride do njega, ga je zanimalo kdaj se je sinu izboljšalo. Takoj ugotovi, da je Jezusova beseda storila čudež v tistem trenutku, ko mu je rekel: »Tvoj sin živi!« Evangelij zaključi: »In veroval je on in vsa njegova družina.« ON je veroval, a kakor v temni noči. Sedaj pa ima njegova vera korenine v njegovi duši in prežema vso njegovo psiho. Med njim in Jezusom se je oblikovala vez, ki bo uradniku vse življenje dajala moč: vera preobrazi njegovo srce in mu omogoči živeti novo življenje.

V začetku je veroval besedi zaradi velikodušnosti in zaupanja; potem pa prejme trdno in gotovo vero, ki srcu daje polnost. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga resnično rasti v veri.